(INTERVJU) ''S publiko sem Helena Blagne, brez nje sem nihče''

Glede na to, da se odštevajo dnevi do vašega mariborskega koncerta (v soboto, 9. novembra), ki ste ga naslovili Intimno, ne moremo mimo vprašanja, kdo je Helena Blagne intimno?
Če se pošalim, je vaše vprašanje pravzaprav poizkus vdora v mojo intimo. A če k stvari pristopiva resno … Mislim, da se lahko naslov mojega koncerta, ki sem ga poimenovala Helena intimno, malce napačno razume. Tu gre pravzaprav za intimno vzdušje glasbe, interpretacije in koncerta samega kot takega. Koncert je namreč naravnan izrazito akustično, namenjen je glasbenim sladokuscem, ob tem pa bi rada poudarila, da tovrsten glasbeni pristop zahteva od umetnika kar veliko mero koncentracije. Pri akustičnih izvedbah gre namreč za posebno čutno in intimno energijo, ki se vzpostavi med publiko in izvajalcem. Sama se slehernega projekta vedno lotim odgovorno, pa naj bo to pop, operni ali akustični dogodek. In tako bo tudi tokrat.
Sklepam, da morate kot javnosti izpostavljena ženska zelo jasno potegniti črto, kako blizu dovolite drugim. Kje je meja in od kod je Helena samo še intimno?
Nedvomno mejo med svojo javno in zasebno podobo postavim v trenutku, ko zaprem vrata svojega doma.
Kdo sme skozi ta vrata?
Družina in ožji, pravi prijatelji. Brez njih bi zijala velika vrzel v mojem življenju …

Verjamem v ljubezen

Ste v zadnjih letih spoznali kaj, kar vam je odprlo neke čisto nove poti? V kaj recimo danes verjamete, a nekoč niste?
Vedno sem verjela, da je treba lastne življenjske vrednote umestiti v pravi okvir, da lahko človek živi polno in srečno. Verjela sem in verjamem v ljubezen, ne samo romantično, predvsem človeško. Takšno, ki se gradi na podlagi medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Vedno sem goreče zagovarjala in verjela v delovno etiko in nove začetke. Ni nam treba ostati na enem mestu. Treba je imeti moč, da se v življenju vedno lotimo novih podvigov, da živimo polno in zadovoljno. Nikoli nismo na cilju, ker nam vsak dan lahko prinese nekaj novega.

Iz dna duše

Edith Piaf je nekoč rekla: "Želim ljudi pripraviti do joka tudi takrat, ko ne razumejo mojih besed." Poznate ta občutek? Kdaj ste si še posebno želeli, da bi vas ljudje pozorno poslušali in začutili, kaj sporočate?
Vedno, ampak res vedno, ko interpretiram svoje skladbe, želim, da publika resnično začuti vez med mano in zgodbo, ki jo pripovedujem. In vedno se trudim, da jo interpretiram kar se da prepričljivo, iz dna duše. Drugače enostavno ne znam. In vesela sem, da publika zna poslušati, čutiti in posledično tudi nagraditi takšnega interpreta.

Ti boš vedno prvi

"Življenje vedno prav izbere ..." Tako pojete v pesmi Kar bo, pa bo, za katero je besedilo napisal Rok Lunaček. Kdaj ste tudi sami začeli verjeti v sporočilo te pesmi?
Pravzaprav v omenjeno sporočilo od nekdaj verjamem, no, ja, z rahlimi odstopanji tu in tam (smeh). Verjamem tudi v to, da se je nesmiselno ubadati z vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo … Nesmiselno je živeti v preteklosti, v očitkih ali zamujati in prehitevati življenje. Zame je edino smiselno, da živim življenje, ki mi je dano, in da ga živim kolikor se da polno. In to sedaj, v tem trenutku. In naj citiram našo izjemno pisateljico Alenko Rebula: "V trenutku smo lahko srečni samo za hip, a neštetokrat. In samo ta hip je mogoče zamahniti z vso silo in ne zgrešiti."