Sašo Lendero spremljam od njenih začetkov. Spominjam se je kot pridne asistentke v založbi Megaton, kjer se je lahko učila neposredno od Simone Weiss, ki je z možem vodila to založbo. Kasneje sva se srečevali na prireditvah, ob intervjujih, velikokrat sem jo tudi obiskala. Tokrat sem šla k njej na Brezovico po slabem letu. Zelo me je ganila, ko mi je takrat iskreno govorila o slovesu od mame, a zdaj je bil pogovor bolj vesel - povod sta bila seveda zaroka in bližajoča se poroka z Miho Hercogom, s katerim sta par že dve desetletji.
O znanih imamo veliko predsodkov. Ampak pri Lenderovi na te pozabite! Ko že mislim, da o njej vem praktično vse, me spet preseneti. Pozitivno! Tudi tokrat je bilo tako. Čeprav sem pogovor zastavila povsem osebno, ker pri poroki tako in tako ne gre drugače, je Saška spet zavila k temam, ki so družbeno veliko bolj pomembne od tega, kakšna bo njena obleka (no, imela bo kar dve - to mi je pokazala vmes, ko je slikici pošiljala Milanu Gačanoviču, da bo lahko poskrbel za druge stajlinge). Medtem ko mnogi, ki bi morali gledati širše, zaradi ogromnega ega ne znajo govoriti o drugem kot sebi, Saša vsakič znova dokazuje, da ne stoji na mestu, pač pa gleda, išče, raziskuje. "Fizično danes nisem v najboljši fazi, kar me malo žalosti. Glede na to, da imam sedaj veliko načrtov, ki jih moram opraviti in si jih tudi res želim uresničiti," mi je rekla na začetku pogovora. Ampak to je seveda ni ustavilo, da ne bi zbrano in zrelo pripovedovala o poroki, karieri in tudi težavah, ki jih vidi v družbi.
Kako gredo priprave na poroko?
Nikoli si ne bi mislila, da se je bom tako veselila, vendar se je res zelo. Z Miho želiva, da bi bilo vse sproščeno, brez posebnih protokolov, da ljudje ne bi imeli občutka, da se morajo obnašati kot na prireditvi.
Ali mislite na tistih deset ljudi, ki bodo lahko prisotni na poroki?
(smeh) Upam na več. Kadar sva mimogrede omenila poroko, nikoli nisva mislila na to, da bi imela veliko poroko. Če se poročaš po dvajsetih letih zveze, pa to pomeni, da sva v tem času spletla ogromno pomembnih vezi z ljudmi. Prav zato ne moreva narediti poroke z desetimi ljudmi …
Ali sta datum že določila ali bosta počakala, kako bo z ukrepi v prihodnje?
Datum že imava, imava tudi prostor in upava, da nama bo uspelo narediti nekaj dobrega z ekskluzivnimi fotografijami z najine poroke. Želiva, da bi katera od medijskih hiš odkupila slike, denar od fotografij pa bi dobil sklad Viljem Julijan, saj sva se čustveno vpletla v to zgodbo in nama je bilo res hudo ob zgodbi malega junaka. Zdelo se nama je lepo, da sta Nina in Grega nadaljevala zgodbo kljub tako veliki bolečini, saj jima je sin umrl, in še naprej pomagata mnogim otrokom. Če bi uspela najin lep dogodek osmisliti s tega stališča, bi naju to zelo razveselilo …
Poroka: v drugo gre rado
Prvič sta se zaročila pred dvanajstimi leti ..., a se takrat nista poročila. Kako to?
Takrat sva imela krizo. Zdelo se nama je, da nima smisla delati nekaj na silo.
Kriza se je začela po zaroki. Ali mislite, da zaroka ustvari določen pritisk na par?
Ob vseh pomembnih trenutkih človek naredi obračun s seboj. Zdi se mi prav, da taki mejniki predstavljajo obračun z življenjem in vizijo za naprej. Ker smo ljudje polni raznih strahov, nas lahko različne situacije tako ali drugače zamajejo. Takrat je umrl najin menedžer Rajko Gregl, ki je bil najin zelo dober prijatelj in Mihov najboljši prijatelj sploh. Poleg tega sem bila že noseča, kar predstavlja veliko odgovornost, temu je sledila zaroka … Očitno je nastala kulminacija, ki ni šla dobro skupaj, morda pa sva bila za vse skupaj še premalo zrela.
Za poroko se nista čutila dovolj zrela, za otroka pa očitno dovolj. Kako to?
Ko se je rodila Aria, je bil to največji zrelostni moment. Še tik pred tem sva se iskala, po rojstvu Arie pa sva dobila vodnika v življenju. Mislim, da se za tem nisva poročila le zato, ker sva imela slab občutek zaradi propadle zaroke oziroma razočaranja nad sabo, da sva dopustila, da so naju zunanje stvari, ki so se reflektirale v najini notranjosti, pripeljale do tako močne krize. Bala sva se ali pa imela slab občutek zaradi tega, zato se naslednja leta nisva niti pogovarjala o poroki. V zadnjem letu pa sva se res močno povezala in doživela nekakšno renesanso ljubezni in celo nove zaljubljenosti. Zaljubljenosti sicer ne cenim kot čustvo, saj je zaljubljenost lahko zelo slepa, s slepoto pa nimaš kaj početi v dolgotrajnem in lepem partnerstvu. Res sva se počutila blizu drug drugemu in začela ceniti vse, kar imava, vse skupne trenutke.
Ali je torej zaživela tudi erotika?
Vse. (nasmešek) Kot bi bila ponovno zaljubljena, vendar na temelju dolgoletne ljubezni. Verjetno se je zato zdel Mihi pravi trenutek za zaroko.
Rekli ste, da je krizi sledilo rojstvo otroka, kar vaju je povezalo. Ali bi lahko rekli, da je otrok rešil zvezo?
Nikakor! Treba je vedeti, da zveze brez dobrega temelja ne more rešiti noben otrok. Ob rojstvu otroka je treba čustveno odrasti, saj takrat ni prostora za tebe, ni časa niti za tuširanje … Vse trenutke kradeš oziroma jih pridobiš le tako, da sta partnerja povezana in sodelujeta.
Torej je imela vajina zveza dobre temelje, le sosledje dogodkov ni bilo pravo. Ko je minil strah pred neznanim, je bilo torej spet vse v redu?
Tako je. Takrat sva oba naredila ogromen zrelostni korak. Mihova življenjska vloga je biti oče, čeprav je nadarjen za številne stvari. Ob tem je doživel ogromno življenjske radosti, postal je zelo odgovoren, skrben in priden. Prej ga nisem poznala takega, da bi se res zelo trudil, potem pa se je pri obeh to spremenilo.
Starša sta mi pokazala pot
Že dolgo opozarjate na nepravilnosti, na kemikalije, na naravno kozmetiko ... Kdaj ste postali tako ozaveščeni?
Tudi to je dediščina staršev. Moja starša sta se vedno zelo zanimala za svet okoli sebe in za svet v sebi. Oba sta pomagala ljudem - oče je v kasnejših letih delal kot bioenergetik, mama pa je bila zelo dobra refleksoterapevtka. Naučila sta me, da je lažje živeti, če hodiš po svetu slep, saj ne vidiš krivic in bolečin. A sta ob tem poudarila, da to ni pravi način! To je le navidezno lep svet, če pa želimo v resnici lep svet, moramo delovati v tej smeri. Danes živi v tem navideznem svetu veliko ljudi, zato je to še težje. Mediji danes krojijo naš pogled na svet, mediji pa so največkrat vodeni globalno, vodijo jih ljudje, ki jih mi niti ne poznamo. Cilj teh ljudi je tako imenovani globalizem, ki ga smatram kot popolni centralizem uma in mišljenja. Ljudje so veliko bolj vodljivi, če ne razmišljajo s svojo glavo. Če imajo možnost, da se fokusirajo na lepše vsebine, se ne bodo soočali z bolj bolečini stvarmi. Spoznala sem že zelo razgledane ljudi, intelektualce, ki so me v pogovoru vprašali, kaj bodo imeli od tega, če bodo videli vse nepravilnosti, razen občutka nesreče. Tudi jaz sem nesrečna, ko je zunaj minus 20 stopinj in ves čas razmišljam o živalih, ki so privezane na verigi, o ljudeh, ki se nimajo kam umakniti … Če o tem ne razmišljaš, greš gotovo zvečer lažje spat.
Zakaj je torej treba gledati z odprtimi očmi?
Če takih stvari ne bomo opazili, bodo kmalu drugi razmišljali in gledali za nas, mi pa bomo gledali skozi njihove oči. To se mi zdi narobe. Ljudje smo kot snežinke, niti dva človeka nista enaka, zato moramo biti svoji, različni in se bogatiti. Verjamem, da obstaja univerzalno dobro in globalno slabo ter da globoko v sebi vsi zelo dobro vemo, kaj je prav in kaj ni. Zaradi različnih razlogov včasih raje mižimo ob tem, kar ni prav. V zadnjih letih globalna družba res vztrajno miži oziroma zelo pogosto mežika. Ljudje moramo upoštevati vest v sebi, ki nam govori, kaj je prav in kaj ni. Prav zato sem tako pogosto stala na ulici, bila del protestov tako pri eni kot pri drugi vladi. Tudi v vladi so samo ljudje, ki prihajajo tja s svojimi prepričanji, predvsem pa s svojimi interesi. Zame ni dobre in slabe vlade, ampak le dobri in slabi ljudje. Le na podlagi čistosti njihovih misli, pogledov in dejanj lahko presojamo ljudi, ne na podlagi barve kože ali prepričanja. Ravno zato se nisem nikoli politično udejstvovala in se tudi ne nameravam. V letih mojega ustvarjanja so ljudje spoznali, da večkrat povem tudi stvari, ki mi lahko osebno škodijo, vendar sem prepričana, da je tako prav. Starša sta me pri tem spodbujala, saj se moj glas malo bolj sliši, ker sem javna oseba. Menila sta, da ne morem govoriti le o lepotnih tretmajih ali peki žemljic, saj je moja odgovornost, da uporabim glas za nekaj koristnega. Prepričana sta bila, da bom že našla drugo delo, če se mi bo vse sesulo zaradi tega, ker govorim resnico.
Prosim? Ste res mislili, da ne boste mogli biti pevka, če boste govorili, kar si mislite?
Ja, seveda! Zelo pogosto sem mislila, da bom morala prenehati, saj se ljudje na resnico mnogokrat ne odzivajo najboljše. Res pa je, da potem spet pridejo na vrsto tisti ljudje, katerih glas se bolje sliši. Politika mora imeti svoje lovke prepredene široko, ko se čuti okarano, pa se te lovke sprožijo ter so žaljive in ponižujoče.
Politično aktivna, a v nobeni stranki
Na to, da so se z vami v nekih trenutkih ukvarjali celo politiki, lahko gledate tudi kot na kompliment. Takšne težave so imeli samo največji, recimo John Lennon, ki mu predsednik Nixonom zaradi njegovih prepričanj ni odobril državljanstva. Očitno ste v družbi najboljših?
(smeh) Na to še nikoli nisem pogledala s te plati, zato hvala za drugačen pogled na to situacijo. Zanimivo se mi zdi, da so politične opcije vseeno spoznale, da nisem pristaš nobene stranke, saj sem bila v vseh letih kritična že do vseh. Prav zato ni več tako hudih reakcij, saj so spoznali, da razmišljam o tem, kaj se mi zdi prav, in ne zaradi neke agende. Določene stvari, ki je predstavlja desna opcija, se mi zdijo zelo dobre in se identificiram z njimi - recimo s tem, da je celica družine najbolj pomembna. Leva opcija globalno zmanjšuje pomen družine, jo minimalizira in pred njo postavlja veliko drugih organizacij. Pri desni opciji pa me moti, da svet doživlja zelo črno-belo, da so ljudje le dobri ali slabi, če niso naši. To me boli in si želim, da tega ne bi bilo. Pri levi opciji mi je torej bolj všeč, da se znajo dogovarjati in manj agresivno reagirajo na nestrinjanja. V nedogled bi lahko naštevala, kaj mi je všeč pri enih in kaj pri drugih, kaj mi ni všeč, dejstvo pa je, da mi je pri vseh všeč tisto, kar moje srce in moja vest smatrata kot pozitivno. Prejela sem že kar nekaj ponudb, da bi se "prodala". Včasih so bile te ponudbe tudi finančno zelo mamljive. Že leto in pol ne morem nastopati, zato prihranki kopnijo, vendar se mi to tudi zdaj ni zdelo sprejemljivo, ker ne vem, kako bi s tem živela. Moje mame ni več, za očeta pa bi bilo to veliko razočaranje.
Številne javne osebnosti so se izpostavile in šle zaradi svojih prepričanj tudi v zapor, kot recimo Jane Fonda, ki tudi v starosti še vedno protestira. Na drugi strani so takšni, ki se želijo distancirati od politike in govorijo samo o sebi … Goran Bregović mi je povedal, da angažiranje bosanskih umetnikov na volitvah 1990. leta ni nič pomagalo, saj je njihov kandidat dobil le peščico glasov na volitvah, zmagali pa so nacionalisti, ki so potem pospešili vojno … Je torej tako angažiranje sploh smiselno? Ali imate občutek, da ima vaš glas kakšno moč?
To je zanimivo in večplastno vprašanje. Verjamem v zelo veliko stvari, verjamem pa tudi, da je politika v svoje delovanje vključila manipulacijo kot sprejemljivo. Včasih dvomim celo o določenih izidih volitev. Zagovarjam, da je treba izraziti svojo voljo na volitvah, kar mi da pravico do jamranja in kritiziranja, če ne zmaga opcija, ki sem jo izbrala. Vedno pravim, da je treba dvomiti o določenih stvareh, zato redko kdaj verjamem na prvo žogo, če ne poznam podrobnosti. Vedno si vzamem čas in vsako stvar podrobno raziščem. Ljudje so včasih polni dvomov, vendar na napačen način, kar je bil morda vzrok za rezultate volitev v Bosni. Javne osebnosti so včasih deležne ugodnosti in svoje mnenje prilagodijo določeni opciji. Ko se javna osebnost za nekaj izreče, se pogosto ne ve, kaj je za tem, zato sem tudi jaz postala bolj previdna v izražanju. Zame je pomembno, da ljudje vedo, da ne pripadam določeni opciji, ampak raje povem, kaj se mi zdi pomembno, da bi neka opcija naredila. Tisti, ki me spremljajo, to vedo, dejstvo pa je, da o določenih stvareh ne morem govoriti tako odprto, kot bi si želela. Najti moram pravi način. Vsaka izmenjava različnih informacij je več kot dobrodošla, saj se lahko le na podlagi tega približamo globalni resnici. Vsi smo ljudje Zemlje, vsem nam je Zemlja podarila vodne vire, zato si jih ne morejo ljudje z več vpliva in denarja lastiti. Nekatere druge stvari pa so stvar diskusije in tam moramo priti blizu drug drugemu. Brez soočenja resnic ne bomo prišli nikamor. Nič ni narobe z različnostjo mnenj in tudi ne smemo priti do uniformnosti.
Tudi meni se zdi v današnjem času vse večji problem ta nestrpnost do drugačnega mnenja. To je kar velik problem, kajne?
Različnost mnenj omogoča rast in dobre rešitve, problem pa je, ko ena skupina ljudi negativno vpliva na življenja vseh drugih. Če je vpliv pozitiven le za peščico ljudi, za veliko večino pa negativen, je treba o tem razpravljati in poiskati boljšo opcijo.
Kaj se dogaja z vašo kariero?
(zavzdihne) To je trenutno tragedija, kar bi bil lahko tudi naslov naslednje pesmi. (smeh) Težko je, če tako dolgo ne moreš delati tistega, kar rad delaš in ti prinaša kruh.
Kot avtorja sta se z Miho uveljavila tudi na avstrijskem in nemškem trgu. Je tudi tam vse zastalo, imata še vedno dovolj naročil za pesmi?
Še vedno delava tudi za tuje trge, vendar je povpraševanja malo, ker tudi tam eno leto ni bilo nastopov. Povpraševanje po novih pesmih se pojavi pred velikimi koncertnimi turnejami ali pred izidi zgoščenk, ki se tam v primerjavi s Slovenijo še vedno dobro prodajajo. Tam je prisotna ljubezen do njihove glasbe, zato želijo to imeti, posedovati … Ker nihče ni vedel, kaj se bo dogajalo zaradi omejitev, je bilo povpraševanja manj. Pesmi sicer izbirajo, zgoščenk pa ne izdajajo, čeprav bi v normalnih razmerah v tem času izdali mogoče že dve. Avtorske pravice so vezane na televizijsko in radijsko predvajanje, kar še nekako gre, večji del pa je vezan na velike nastope, kjer avtor dobi ta svoj mali delež, in od prodaje zgoščenk. Na začetku epidemije je še nekako šlo, kasneje pa hitro začutiš veliko razliko v dohodkih in se počasi znajdeš v enaki situaciji kot tisti, ki živijo samo od nastopov.
Kaj pričakujete od prihodnosti?
Svoje dvome imam, vendar je močnejše upanje, da se bo situacija čim prej umirila. Zaradi vseh čustvenih stvari, ki so se dogajale v zadnjem letu, nisem bila posebej kreativna. Na enem področju sem sicer bila, a na področju, ki skrbi za preživetje in prihodnost, ne. Moja velika želja je bila, da Miha končno posname svojo pesem, res si želim, da bi se to zgodilo čim prej. Pesem je napisana, besedilo pa še piliva. Presenetili so me pozitivni komentarji ljudi, čeprav sem vedno verjela vanj. Poleg najine poroke si je moja mami vedno želela, da bi Miha tudi pel. Očitno je, da se ji bosta kmalu obe želji izpolnili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
