(INTERVJU) Senja Požar: Po frankfurtskem knjižnem sejmu bo lažje najti tujega založnika

Pred kratkim se je končal največji knjižni sejem na svetu. V Frankfurtu je bila tokrat Slovenija častna gostja. Kako je naša literarna scena izkoristila priložnost, ki se ne ponudi prav pogosto, smo vprašali Senjo Požar, ki skrbi za prodajo avtorskih pravic v tujini pri naši največji založbi MKZ in CZ.  "Vsem, ki se ukvarjamo s področjem avtorskih pravic v literaturi, bo po frankfurtskem knjižnem sejmu lažje najti tujega založnika," je prepričana Požarjeva, ki je sicer tudi v svetu vedno bolj poznana na literarnem trgu in zagotovo velika poznavalka tega posla.

Frankfurtski sejem je gotovo zaznamoval govor Slavoja Žižka. Kakšen je vaš komentar nanj?

Žižkov govor je predvsem uravnotežil enostransko politično podporo nemških politikov. Kdor je pozorno poslušal, je prepoznal, da je govor posvetil predvsem pomenu globokega branja in Ljubljanskemu manifestu. Razdelal ga je na verjetno najbolj nevralgični točki sodobne nemške politike. Na eni strani bi bilo nenavadno, če odzivov ne bi bilo, ker bi to pomenilo hudo apatijo intelektualne srenje. Po drugi strani so bili odzivi presenetljivo burni. Po mojem mnenju se frankfurtski sejem preveč politizira v stališčih na otvoritvi, nihče od tujih založnikov tega ne pričakuje in tudi ne želi. Po otvoritvi sem dobila od kolegov z vsega sveta zahvale za držo Slovenije. Literatura naj ostane poglobljena kritiška misel za zaščito osnovnih civilizacijskih norm, da bi se izognila posplošitvam, površnim analizam in prehitrim zaključkom brez dejstev.

Slavoj Žižek, svetovna pop ikona založništva

Je bil dober promotor Slovenije ali je s svojim govorom malo zasenčil naše knjige?

Če bi bilo res tako, potem strokovni paneli in vse literarne predstavitve vseh gostujočih ustvarjalcev ne bi bili nabito polni. Žižek je tudi brez častnega gostovanja v Frankfurtu avtor z največ prevodi in je svetovna pop ikona v založništvu. Nastopil je kot član slovenske olimpijske kulturne reprezentance tudi na povabilo vodstva Frankfurtskega sejma.

Tujini smo se predstavili kot razmišljajoča kulturna krajina z vsemi knjižnimi žanri, ki so jih ustvarile starejše in mlajše generacije avtorjev in ilustratorjev. Predvsem moramo ozavestiti, da je Sloveniji uspelo priti na svetovni založniški oder in da lahko pričakujemo več zanimanja za slovensko literaturo tudi v prihodnosti. To se bo še posebej izkazalo v regijski prevodni moči, ker že zdaj dobivam vabila iz sosednjih in bolj oddaljenih držav na vrsto strokovnih srečanj (Luxembourg​, Atene, Chennai, Beograd, Berlin idr.). To je eden izmed pokazateljev, da kljub majhnemu knjižnemu trgu zmoremo suvereno razpravljati tudi o najbolj aktualnih in zapletenih trendih sodobnega založništva.

Smo bili torej Slovenci na sejmu dovolj glasni, zanimivi?

Ali smo bili dovolj glasni in zanimivi, bodo poleg velikega obiska strokovne in laične javnosti pokazale tudi številke o prodanih avtorskih pravicah. Zagotovo pa je vsem, ki se ukvarjamo s tem področjem, zdaj lažje najti tujega založnika, ker smo se povzpeli iz prepoznavnosti, ki se je z nekaj pionirji in pionirkami na tem področju gradila desetletja na raven predstavitve države Slovenije kot kulturnega središča. Želim si, da bi se ohranili vsi državni mehanizmi, ki podpirajo mednarodno sodelovanje in prevodno moč, in da bi izkoristili vsa ta znanja in izkušnje za bolj sistemski nastop v regiji ter prevzeli pomembno, če ne tudi vodilno vlogo v diseminaciji znanj, multikulturni izmenjavi in ne nazadnje tudi v poslovnem smislu. To počnejo ali pa so začeli krepiti mnogi kulturni centri in sejmi po svetu. Vendar je to projekt, ki bi vključeval tako ministrstvo za kulturo, gospodarsko zbornico, založnike in seveda ustvarjalce in strokovnjake. Ideja za to pobudo se mi je porodila po udeležbi na mnogih mreženjih in strokovnih panelih. Preprosto menim, da zdaj znamo te prakse izvesti tudi sami. Da se iz gosta prelevimo v gostitelja. Lepo je biti povabljen kot gost, kot govorec, morda pa bomo nekega dne gostili in moderirali mednarodno kulturno izmenjavo od Alp do Mediterana.

Kaj predstavitev v Frankfurtu pomeni za naš knjižni trg? Kako pomemben je bil ta sejem?

Naj se ob tej priliki iskreno zahvalim za pohvale Petri Hardt, nekdanji legendarni vodji oddelka za prodajo avtorskih pravic na eminentni nemški založbi Suhrkamp, ki sem jo prvič srečala leta 2017 v Sloveniji in ponovno letos v Frankfurtu, ko sva skupaj nastopili na panelu o prebojni moči slovenske literature na nemško govorečem področju. Bila je pozitivno presenečena nad rezultati dela v zadnjih letih in zelo podprla spoznanja in izkušnje, ki sem jih predstavila. V resnici je tako, da dokler se ne lotiš razvoja tega področja z vso potrpežljivostjo in iznajdljivostjo, težko relevantno sodiš o tem, kaj je uspeh in kaj ni. Tlakovanje poti traja več let, pričakovanja so velika in čez čas pridejo tudi dnevi neizmernega veselja, ko začnejo prihajati iz tujine tudi dobre ponudbe za nakup avtorskih pravic. Ta sejem je pomemben, ker je v marsičem preslikal tolikokrat omenjeno majhnost našega trga v prednost. Ker imamo vse, kar imajo veliki, samo možnost smo potrebovali, da se lahko širše in celovito ter enotno predstavimo. Kako ogromen je svetovni trg, pove že primerjava, da je ves portfelj za tujino v katalogih slovenskih založb primerljiv z večjo literarno agencijo v Ameriki ali Aziji. V luči priprav na častno gostovanje so nekateri avtorji dosegli podaljševanja pogodb s tujimi založniki, drugi prevode v več državah, mnogi pa prvi prevod, ki pomeni ključno izhodišče za vsako naslednje nagovarjanje tujine.

O pomenu sodelovanje in mreženju

Menda ste prejeli pred sejmom po 1000 elektronskih sporočil na teden. Je to res?

V tednu pred knjižnim sejmom sem imela prek 1000 mejlov, kje je še vsa komunikacija prek socialnih omrežij … Nekateri so se nanašali na moje delo, nekateri na JAK, nekatere sem preposlala kuratorju. V tem letu je bilo treba nuditi oporo vsem izidom, ki so bili marketinško ciljani na častno gostovanje, in predvsem nemškim založnikom, ki so pripravljali PR in trženjske aktivnosti, ter jih opremiti z vsemi možnimi podatki in materiali. Hkrati sem intenzivno delala pri štirih koprodukcijskih prevodih v nemški jezik z namenom zagotoviti nastope in vidnost avtorjev v Frankfurtu. Z vidika komunikacije s tujino naj poudarim, da nas ta ne dojema in filtrira samo glede na naše pozicije, ampak po dosegljivosti in po kontaktih. Vsekakor se je z razvojem spletnega mreženja med pandemijo podrlo veliko barier med nekoč ožjim krogom najbolj elitnih založb in agentov ter množico založb srednje in nišne velikosti, ko so se kontakti znašli in bili prvikrat dostopni na platformah bolonjskega in frankfurtskega sejma.

Ste res vsi založniki in JAK delovali kot ena ekipa? To ni ravno značilno za nas …

Verjamem, da so se s tem srečevali vsi moji kolegi. Delovali smo kot dobra ekipa iz več pomembnih razlogov. Predvsem, ker smo v času priprav pridobili pomembna znanja in izkušnje in se vsi spoznamo na ta posel ter bolje razumemo, kako deluje svetovni knjižni trg. Naše tesno sodelovanje je raslo tudi ob prepoznavah medsebojne kompatibilnosti in resursov. Nemogoče bi bilo, da bi tak projekt izvedla samo JAK ali kaka posamična založba, skupaj pa smo na tuje odre popeljali veliko naših avtorjev že v letih pred častnim gostovanjem.

Na Frankfurtu ste sodelovali v kar štirih panelih. Kako ste sploh postali tako prepoznavni na svetovnem knjižnem trgu?

V Frankfurtu sem zaradi odpovedi sodelovanja arabskih založnikov žal sodelovala na treh mednarodnih panelih, vendar sem nastalo vrzel hitro zapolnila z mreženjem na grški kolektivni stojnici. Na vabilo JAK sem sodelovala v okviru slovenskega strokovnega programa na temo preboj slovenske literature na nemške trge, skupaj s Petro Kavčič in Petro Hardt, ob moderiranju Renate Zamida. Petra je očitno kar precej spremljala mojo pot in sem vesela njega priznanja razlike v mednarodnem sodelovanju pred in potem. Vesela sem bila vabila nemškega združenja založnikov in vodje ženske sekcije Sabine Rock, da sem skupaj z Alexandro Zaleznik in Natašo Kramberger predstavila slovensko založništvo tudi z vidika inkluzivnosti in enakopravnosti spolov. Sabine je postregla z vrsto podatkov in primerjav, ki so bile vse v prid Sloveniji, pa naj gre za razliko med plačo med moškimi in ženskami, zastopanost žensk v založništvu in prodornost v mednarodnem okolju z avtorskega, prodajnega in prevajalskega vidika. Vabilo Book Trust India mi je bilo tudi ljubo, ker sem obiskala knjižni sejem v New Delhiju v letu 2018, ko je bila EU častna gostja sejma in je bila slovenska ekipa najštevilčnejša. Indija je v zadnjih letih naredila nekatere ogromne organizacijske korake, ki so zagotovo neprimerljivo zahtevni v milijardni državi. To, da želijo Slovenijo pozicionirati na zemljevid najpomembnejših založniških partnerjev, je zagotovo velik zagonski kapital za vse morebitno sodelovanje v prihodnosti.

Na najpomembnejši naslovnici 

Kako ste si gradili ime v tem poslu?

V založništvu sem 26 let. Moja pot je vodila prek vseh elementarnih dejavnosti, tako uredniškega dela, prodajnih aktivnosti, oglaševanja, marketinga kot vseh knjižnih kategorij, od učbenikov do revij in leposlovja. Zagotovo mi je nekaj prepoznavnosti prineslo moje nenehno razmišljanje zunaj okvirov, ob rednem delu strokovnost in zanesljivost, v mednarodnem okolju pa tudi aktivnosti v okviru Publishers Without Borders od samega začetka vzpostavitve tega informacijskega založniškega kanala na Facebooku spomladi 2020, ki šteje zdaj več kot 5000 članov. Kot sem omenila, smo Slovenci delovali kot en tim v pripravah na častno gostovanje, in sem prevzela promocijo slovenskih priprav na tem kanalu. Med drugim smo pred sejmom organizirali še posebno predstavitev slovenskega nastopa, na kateri je Miha Kovač predstavil strukturo, idejno zasnovo in izpovednost slovenskega programa, predstavili pa smo se tudi založniki. Če omenim še tisoče sestankov, veliko dobrih poslovnih praks in vzpostavitve tesnih dolgoročnih partnerstev in da sem se uspela prebiti v neki krog najbolj aktivnih predstavnikov založb, je bilo verjetno le še vprašanje časa, kdaj bodo sledila tudi strokovna vabila na panele. Ko se znajdeš na naslovnici Publishing Perspectives, ki jo vzamejo v roke vsi založniki na prvi poslovni dan Frankfurtskega knjižnega sejma, kot se je to lani v Frankfurtu zgodilo meni ob napovedi mednarodnega panela, postaneš "international face", kot mi je dejal letos dragi kolega Carlo Carenho, ki se ukvarja z razvojem platform za avdio in e-knjige.

Glede na to, da se je združenje Publishers Without Borders začelo na Facebooku, ste gotovo navdušeni nad družbenimi mediji? Ste pričakovali, da bo to postalo tako pomembno združenje?

Predstavljajte si, da so nenadoma odpovedani vsi knjižni sejmi, na katerih se je do leta 2020 sklenila večina dogovorov o nakupu avtorskih pravic. Kako bomo delali, smo se spraševali širom po svetu. Predstavljate si, v kakšni stiski se je takrat znašla Kanada, saj je bilo to leto častno gostovanje namenjeno prav tej državi. Zagotovo si nismo želeli podobne stiske in smo si malce oddahnili, ko se je gostovanje Slovenije zamaknilo. Pa vendar, več ko bo prodanih pravic, več ko bo prevodov, več bo tudi nastopov naših avtorjev. V času zaprtih knjigarn, nekakšnem navideznem mrtvilu, sem po cele dneve visela na vseh dostopnih platformah, zbirala kontakte, ko se je obenem zgodil še mali čudež, da sem se znašla v majčkeni skupini na FB, v kateri smo se najprej bodrili, se obveščali o situacijah po državah. Nekako spontano se je zgodil nesluten porast skupine. Marsikdo je bil ujet med stene doma, mnogi so doživljali res hude zadeve, mnogim je šlo za preživetje literarnih agencij in založb. Italijanski kolega Mauro Spagnol je v Veliki Britaniji ustanovil svojo agencijo mesec dni pred pandemijo. Jaz pa sem nujno potrebovala kontakte in vzpostavitev nekega čim bolj normalnega tempa dela. Kdor se je takrat pridružil in prispeval k delovanju skupine, je zagotovo dobil ne le mednarodno prepoznavnost, ampak tudi kup prijateljev v tujini in mu je zdaj tudi bistveno lažje delati. PWB je v treh letih postala prvo najbolj množično neformalno mednarodno komunikacijsko založniško stičišče, ki deluje 24/7.

Knjiga ni ogrožena

Kakšna pa je prihodnost knjig? Mislite, da bo tisk ostal z nami ali bomo knjige brali na napravah, tudi zaradi ekologije?

Prepričana sem, da knjiga ni ogrožena, le skozi razvoj civilizacije in tehnologij dodajamo nove medije in podpore pretočnim vsebinam. Ekološki vidik je zagotovo že v ospredju, če omenim, da ima nemški trg že zdaj regulirano foliranje knjig v tiskarni. Plastifikacija mora biti biorazgradljiva in ni avtomatična po tisku kot pri nas. Prav tako bo zanimivo spremljati velike koprodukcijske tiske v Indiji in na Kitajskem, ker se je transport zelo podražil in ima "knjiga na daljavo" večji ogljični odtis, če jo pripeljejo iz tiskarne na drugi strani poloble.

Kdaj ste se zaljubili v knjige?

Knjige me spremljajo od otroštva. Naj se bere še tako obrabljeno, ampak so me pritegnile in povabile kar same. Ali pa je bil to vpliv okolja, v katerem so okoli mene vsi radi brali, in mi je bilo povsem samoumevno poseči po knjigi. Brala sem že zgodaj, pri petih letih, in z branjem sem kasneje vzljubila tudi tuje jezike, zato mi zdaj aktivno in pasivno znanje mnogih jezikov pomaga vzpostaviti čim bolj pristen stik na sestankih. Zagotovo je angleščina "lingua franca", ko gre za res zelo poslovni del dogovarjanj, ampak je premalo za zares suvereno delo agenta. Pariško mreženje daje prednost agentom z znanjem francoskega jezika, istanbulski fellowship vedno povpraša po znanju jezikov zaradi kombiniranja sestankov, težko je potrjevati prevode pred tiskom in kolofone, če ne poznaš jezika.

Koliko berete v zadnjem času in katere knjige so vas nazadnje navdušile?

Branje zavzema moj prosti čas, pa tudi ves službeni, če upoštevamo branje novosti, ki jih priporočim tujini, pripravo literarnih predlogov za trženje, vzorčnih in celotnih prevodov v več jezikih ter promocijska besedila za spletno trženje. Letošnje poletje me je zelo pritegnila knjiga Imej me najrajši od vsega na svetu Mire Furlan, ker sem bila še premlada, da bi v polnosti razumela, kaj se ji je dogajalo med vojno na Hrvaškem, Srbiji in Bosni. Pa izpostavila bi zadnje delo Zorana Predina Brezmadežna zaradi dovršenega političnega humorja, saj je umetnik potenciranja in kolekcioniranja absurdov našega časa. Pa Mojca Širok, ki je s Praznino vrhunsko zaključila napovedano trilogijo (Pogodba, Evidenca) in je napisala tak kriminalni roman, ki je še posebej srhljiv, ker je morda v njem tudi vse res. Čeprav je avtorica na tiskovni konferenci, na katero je priletela iz Bruslja, zatrdila, da gre za fikcijo.