Bojan Tomažič
Lačni Franz seveda ni več takšen, kot je bil, ker nič ni tako, kot je bilo, ko je ta mariborski fenomen Maribor postavljal v center galaksije (čeprav je bila to, kot je Zoran Predin napisal zdaj, zafrkancija). Tudi ni več štajerski čebula rock, kot so glasbi, ki so jo igrali, rekli v Zagrebu, in ni del rivalstva med Mariborom in Ljubljano (ker Maribor tako in tako ne zmore biti konkurenčen tudi glasbeno povsem egoistično vase zaverovani prestolnici, dodajam jaz). Štiri desetletja so pretekla in zdaj se Zoran Predin z novo ekipo svečano vrača v prostor, kjer se je ob Praslovanu in drugih hitih polna dvorana spreminjala v pevski zbor. Dvorana Štuk bo prizorišče proslave ob štiridesetletnici skupine, tam bodo tudi snemali živi album in televizijski koncert. Program so poimenovali Kaj bi mi brez nas. Začelo se bo ob 21. uri, vstopnice za koncert so po 12 evrov.
Zoran Predin je seveda osrednja figura dogodka z dolgo, tudi burno, a lepo predzgodovino, v kateri se je izoblikoval fenomen, glasbena skupina, ki je za seboj pustila glasbo, vredno poslušanja.
Kako se pripravljate? Kaj lahko od koncerta v Štuku pričakujemo poslušalci?
Vadimo sto na uro. Obudili smo tudi nekaj pesmi s prvega albuma Ikebana, ki bodo pričarale glasbeno vzdušje iz začetka osemdesetih. Koncert bo pravo potovanje skozi čas, skozi celoten opus. Čas je, da se zgodovina ponovi. Zaigrali bomo svoje največje hite in jim z mariborsko publiko dali tisto posebno energijo, ki jo pesmi, kot so Čakaj me, Praslovan, Štajerc, Maribor je nor, Zadnja večerja, Zarjavele trobente in Lidija, nujno potrebujejo.
Se spomnite izjemnih koncertov Lačnega Franza v Štuku, recimo tistega iz leta 1994? Bo vsaj malo podobno tistemu ozračju?
Seveda. Takrat smo hite peli samo s svojo generacijo, zdaj jih bomo še z novimi silami. Mladost ni barva las, mladost je stanje duha. In kvaliteta se ne postara. Dobre pesmi so vedno moderne. In Lačni Franz, mislim, jih imamo dovolj za dve uri prave norišnice. Tudi tokrat bomo v Štuku, skoraj do dneva 25 let pozneje, v živo snemali album in TV-koncert.
Kaj vse se je v vašem dojemanju glasbe od takrat spremenilo?
V svoji karieri sem pisal, snemal in izvajal veliko različne muzike. Bil sem radoveden in napravil sem vse, da svojo radovednost nahranim. Pisal sem kantavtorske balade, kot je Alfa samec, popevke (Sonček je), šansone (Ja, ka pa te ti tu delaš?), etno glasbo (Mentol bonbon s Šukarji), gypsy swing (Ljubimec iz omare), pop rock (Bolj star, bolj nor), indie rock (Ladja norcev) in še kaj. Z različnimi zasedbami sem nastopal po vsem svetu. Zdaj sem v glasbenem smislu boljši in raznovrstnejši.
