Iskanje ustaškega zlata

Ko nas je oblast na svoj poseben način spomnila na ustaštvo, hrvaško nacionalistično fašistično gibanje, ki se je udinjalo Hitlerju in v svoji kvizlinški državi povzročalo grozodejstva, so se spet prebudile zgodbe o ustaškem zlatu. Zlato iz državnih rezerv, največ je bilo naropanega od judov, Srbov in drugih zapornikov ter od pobitih v koncentracijskih taboriščih (v Jasenovcu so izstradali in na druge načine ubili tudi 300 Slovencev), so tik pred koncem vojne poskušali spraviti na varno v tujino. Seveda prek Slovenije. Ena od njih je zgodba o zakopanem zlatu pri minirani progi v Prožinski vasi pri Štorah, kjer so partizani zaustavili ustaški vlak. Na mesto, kjer je kasneje imela štorska železarna odlagališče, so v devetdesetih prihajali preiskovat hrvaški novinarji, ničesar niso našli. Trditev bosanskega Hrvata, ki je v Avstraliji konec sedemdesetih let srečal Pavelićevega varnostnika, da ve za tri lokacije v Sloveniji, kjer je skrito zlato, je bila druga bombica, da je povedal to našim in da ga niso vzeli resno, je tudi omenil. O zakopanem naropanem blagu torej doslej toliko in en zapis, da naj bi bili na eni od lokacij našli napis Hvala za zlato. Da naj bi ga bil torej nekdo našel in odnesel.
Vse te štorije nosijo v sebi vsaj nekaj zgodovinske resnice, naropano blago je bilo, ustaši so bežali prek Slovenije, tudi to, da se je Pavelić 8. maja 1945, prav na dan, ko so partizani vkorakali v Zagreb, s sinom Vladimirjem v črnem mercedesu peljal skozi Maribor, v Šentilju prečkal mejo z Avstrijo, potem nadaljeval pot proti Salzburgu, kjer je bila žena Mara z drugimi otroki. O ustaškem zlatu je še najbolj relevanten del teksta zgodovinarja Dušana Biberja v Zgodovinskem časopisu leta 1998. "Ob umiku iz Zagreba, 7. maja 1945, so ustaši odpeljali dva kamiona s približno 290 kg zlata v 13 zabojih, dva zaboja sta prišla v roke partizanom, en zaboj zlatnikov so si razdelili begunci, deset zabojev zlata in zaboj z dragoceno gotovino pa so, skupaj z diamanti, shranili v frančiškanskem samostanu v Volšperku (Wolfsberg) v Avstriji. Pater dr. Krunoslav Draganović je v začetku julija 1945 dva zaboja zlata odpeljal v Rim, ostalo zlato so si razdelili begunci. V frančiškanskem samostanu na Kaptolu v Zagrebu so shranili 32 zabojev zlata, ki je bilo februarja 1946 izročeno Narodni banki Jugoslavije."
Že med vojno je Neodvisna država Hrvaška (NDH), to je izbrskal iz ameriških diplomatskih sporočil iz let 1944 in 1945, pri švicarski narodni banki deponirala zlato, 358 kilogramov 31. maja 1944 in 980 kilogramov 4. avgusta 1944. Prvi polog bi po ameriških ocenah lahko vseboval predvojno monetarno zlato, lahko pa tudi zlato, ki so ga ustaši naropali, ko so zaprli, deportirali ali umorih svoje žrtve. Nemška državna banka je v vojnem času tudi shranila 355,55 kilograma zlata na račun hrvaške države. Pravo resnico o povojni usodi državne zakladnice NDH pa naj bi skrivali vatikanski arhivi.
"Zlato, ki so ga ustaši odvzeli židovskim, srbskim in romskim žrtvam, je - kot kaže - vsaj deloma služilo za financiranje pobega hrvaških in dragih vojnih zločincev po končani vojni. To zlato in druge naropane dragocenosti dosegajo morda vrednost 80 milijonov dolarjev. Pobegli voditelji ustaškega režima so našli zatočišče v Zavodu svetega Hieronima v Rimu. Ta zavod je bil po vsej verjetnosti vsaj deloma financiran s preostankom ustaške zakladnice in kaže, da je deloval vsaj s tihim privoljenjem nekaterih vatikanskih uradnih oseb," je zgodovinar Biber povzel ugotovitve Stuarta E. Eizenstata, ameriškega podsekretarja za gospodarske zadeve, za konferenco o nacističnem zlatu. "Ko se je ob koncu vojne ustaški režim zrušil, je njegov vodja Ante Pavelić z nekaterimi spremljevalci pobegnil v britansko okupacijsko cono v Avstriji, odkoder je po obveščevalnih poročilih zbežal ali pa bil izpuščen na prostost, potem ko je izročil del zlata ali vso količino zlata, ki ga je pripeljal iz Hrvaške.