Rok Kajzer
Pred natanko tremi leti je hrvaška nacionalna RTV svoje gledalce nagovorila s prispevkom "Se še spominjate pesniških ladij reške Jadrolinije?", med katerimi je, ne samo za Slovence, posebno mesto zavzemala ladja Ivan Cankar. Letos v naši državi praznujemo 100-letnico smrti našega velikana, ladja, o kateri pišemo, pa bi letos, če je ne bi vmes razrezali, praznovala natanko 65 let.
Najstarejši, Vladimir Nazor, je imel še največ sreče
Cankar splavljen leta 1953
Leta 1952 sta zapluli ladji Vladimir Nazor in Njegoš, leta 1953 Aleksa Šantić, Ivan Cankar in Vuk Karadžić ter Kosta Racin leto kasneje. Iz vsake republike eden. Zgodovina Jadrolinije je ob splavitvi pesnikov zabeležila še en zanimiv podatek. Zaradi, kot so zapisali poznavalci zgodnjega jugoslovanskega ladjedelništva, "neiznajdljivosti in pomanjkanja kakršne koli resne tehnične logistike", da bi izmerili kapaciteto ladij oziroma koliko potnikov lahko sprejme, so na prvo končano ladjo, Vladimir Nazor, v ladjedelnici vkrcali 800 pripadnikov Jugoslovanske vojne mornarice, ki so služili vojaški rok v Pulju. Vojaki so bili poskusni zajčki, a je Nazor na srečo uspešno opravil vse teste in se vpisal v takratni jugoslovanski register; vseeno pa so v dovoljenje zapisali, da lahko tovrstna ladja sprejme 780 potnikov, pa še to številko so kasneje znižali na 600.
Zgodba o elegantnem Ivanu
"Z Ivanom Cankarjem sem se prvič srečal tam nekje leta 1955, ko je bila na Debelem rtiču prva otroška kolonija slovenskega Rdečega križa. Cankarja ni bilo med deklicami in dečki, ki smo živeli v ameriških vojaških šotorih in večinoma prvič videli morje in ladje na njem. Ivan Cankar, ki se je v tistem enomesečnem prelestnem razkošju modrine neba in morja pred nami večkrat sprehodil po valovih, je bil namreč ladja," se spominja novinar in urednik Marjan Bauer. "Za otroške oči najlepša, največja in najbolj bela na oceanih našega odraščajočega sveta. Zato lahko iz prve uganete prvo kolektivno vprašanje elegantnemu Ivanu. Kdaj se bomo peljali z njim, pravzaprav z belo ladjo na morju. Otroku je težko reči ne, skrbne vzgojiteljice, mame, tete in babice obenem, so željo diplomatsko prekrile s kakšnim bolj konkretnim odgovorom. Denimo da bodo za kosilo ribe, kopanje eno uro dlje, zvečer pa taborni ogenj. Hura!!! Morda sem se z eno od ladij iz flote pesnikov naše pokojne Juge peljal leto ali dve kasneje, ko se je naša družina z Reke namerila na enega od otokov in je oče rekel, da nas pelje pesnik. Nisem bil dovolj radoveden, bila je bela ladja, povsem dovolj, da ne vem, ali nas je vozil Nazor, Njegoš, Šantić, Karadžić, Racin ali tisti brko z Vrhnike, ki ni maral kave. A s poeti je vedno posebna. Po izplutju z Reke nas je zajela nevihta, vse je bruhalo, jokalo in molilo. Jaz ne, na morju mi pač nikoli ni slabo. Jokal pa sem, jokal. Takrat, ko smo se pamži v avtobusu, ki je imel kljun, s čarobnega Debelega rtiča vračali v kopenske vsakdanjosti. Ko sem v ridah pod kraškim robom skozi zadnje okno gledal na izginjajoče morje, sem mislil, da ga ne bom videl nikoli več. Nič ne more morja napolniti bolj kot otroška slana solza."
Slovo vseh pesnikov
Kosto Racina so prodali leta 1973 in tudi on je pristal v neapeljskem akvatoriju kot Campania Seconda. "Upokojili" so ga leta 1996. "Našega" Cankarja so leta 1973 prodali istemu ladjarju (Giuliu Scaranu) in dobil je drugo ime - Campania Prima. Tretje ime je bilo Casamiccola Express in nosil ga je do leta 1985, ko je v Ravenni končal v starem železju. Karadžić je po jugoslovanskem akvatoriju plul vse do leta 1988, ko ga je dočakala ista usoda kot večino pesniških bratov. Njegoš je leta 1980 dobil novo ime Plavnik in leta 1987 končal v - starem železju. Najstarejši, Vladimir Nazor, je imel še največ sreče. Leta 1972 so ga prodali opatijskemu Kvarnerexpressu, nato je zamenjal več domačih lastnikov in na koncu pristal v lasti podjetja Cruise Service Kingstown pod zastavo države Sveti Vincencij in Grenadine. V Jadranu pluje še danes in je luksuzna jahta z imenom Seagull II. "Edini preostali iz legendarne šesterice Pesnikov nas še danes s svojim nostalgičnim in povsem klasičnim videzom spominja na v domačih ladjedelnicah dobro in kvalitetno izdelane ladje, ki so odigrale zgodovinsko in nepozabno vlogo," so zapisali na portalu mesta Stari Grad. Tudi drugod se pesnikov spominjajo z nostalgijo, saj da pri starejših vzbuja že pozabljene spomine in da vsaka ladja pušča neizbrisen pečat v vseh lukah, v katerih pristaja.
Ivan Cankar
Ladja je bila dolga 54 metrov in široka 8,5 metra z motorji Fiat Torino 735 kW in hitrostjo 14,5 vozla.
Usodna številka 3
Pa naš Cankar? Zasledimo ga na razglednicah in družinskih fotografijah v Kopru, Opatiji, Crikvenici, Rabu, na Reki in Silbi. Njegova usoda je tesno povezana s številko 3 na koncu leta. Zgradili so ga leta 1953, prodali leta 1973, ko je z novim imenom zaplul pod italijansko zastavo, njegov konec pa je prineslo leto 1983, ko je zadel ob lukobran v Ravenni. V ladjo se je zlilo veliko vode in namerno so jo nasedli v plitvini, da ne bi potonil. Dve leti kasneje so jo, kot rečeno, razrezali v bližini Ravenne.
"Redko vidimo, da potniške ladje vplovejo ali izplovejo iz reške luke. Še pred nekaj desetletji bi se približno milijon potnikov vkrcalo na palube ladij z reških pomolov. Podatek iz leta 1960 nam pove, da je reška luka tega leta ustvarila promet v višini 1,112.000 potnikov. V tem romantičnem obdobju je velik del prometa proti otokom in proti jugu potekal z ladjami, ki smo jih (po)imenovali z imeni pesnikov. Pristali so skoraj v vsaki luki, do Raba in Paga, da Dalmacije niti ne omenjamo. Plulo se je dlje kot danes s katamarani, toda v tistem času so bile ladje kot ednina povezava z otoki izjemno priljubljene. Nekaj sto potnikov bi se razmestilo po salonu in palubi, vsi tisti, ki pa so se želeli sprehoditi po palubi, so morali preskakovati kovčke, torbe, košare z grozdjem in pletenke z vinom," je v spomin na pesnike zapisal novinar Alen Čemeljić.
