Ivan Soče: Ljudi nagovarjam, naj sami odkrivajo resnico življenja

V populističen motivacijsko-pozitivistični ples se vključuje vse več izgubljenih, osamljenih, neuspešnih, nemočnih in na vse druge načine nesrečnih posameznikov, ki želijo z nekaj motivacijskimi seminarji ali knjigami odpraviti svoje trpljenje in uresničiti svoje sanje, opiše Ivan Soče, avtor petih knjig, številnih člankov in kolumn o tem, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj dovolimo, da tako grobo manipulirajo z nami, in pri tem celo uživamo. "Zakaj so nenehni iskalci sreče vsak dan bolj nesrečni?" se je vprašal in prepričan je, da pozna odgovor. Ker nimamo svojih stališč in smo podložni avtoritetam.
Ko mu rečem, da je on tudi avtoriteta, zanika. "Nisem in nočem biti avtoriteta. Sem vztrajen iskalec resnice, skromen publicist, ki nastavlja ogledala, zastavlja vprašanja o življenju, smrti, o človeku, o njegovem večnemu trpljenju. Čudim se. Ne širim nobene vere, nobene ideologije, nobene politike. Ne dajem nasvetov, nikogar o ničemer ne prepričujem," pove o sebi. "V vseh svojih člankih in nastopih nagovarjam ljudi, naj nobenemu ne verjamejo, naj sami odkrivajo resnico življenja. Takoj ko nekdo zahteva, da mu zaupamo, mu moramo prenehati zaupati. Lastna pot ne more biti metoda, ni je mogoče kupiti. Je pa edina pot odrešitve, pot v svobodo."
Manj nam uspeva, bolj bi morali biti pozitivni, se sliši iz vseh strani. Kaj vi pravite o pozitivizmu?
Sem proti. Slepilo pozitivizma nas je zajelo, vse bi moralo biti pozitivno, pozitivne misli, pozitivna čustva, preplavljeni smo s termini pozitivna oseba, pozitivna psihologija, pozitivna energija, pozitivni nameni, pozitivna ideja, pozitivna kritika, pozitivne ocene, pozitivne izkušnje, pozitiven zgled, pozitiven primer, pozitiven rezultat, pozitiven pristop, pozitivno gledanje, pozitivni ljudje, pozitivna glasba. Čeprav tako sploh ne more biti. Pozitivno namreč ne obstaja, pozitivne energije sploh ni in tudi negativno ne obstaja in torej ni negativnih misli. Je samo celota, ki jo je treba videti, resnico, takšno, kot je. Tega nismo zmožni, ker nas programirajo, da vidimo le koščke, ki nam pomagajo pobegniti iz lastne ničevosti, bede, minljivosti, trpljenja. Verjamemo, da se bo vse lepo zgodilo v prihodnosti, vendar le, če svojo usodo izročimo drugemu in plačamo za odpiranje vrat v raj, poslovni uspeh ali osebno srečo. Med duhovnikom, ki obljublja raj, in motivatorjem, ki obljublja uspeh in srečo, ni razlike. Tudi ne med prevaro ali samoprevaro z lažnim optimizmom in pozitivizmom. V resnici je tako, da je lahko joga joka koristnejša od joge smeha, brez teme ni svetlobe, tišina je lahko lepša od glasbe, v niču je vse. Upanje mora umreti prvo.

Ujeti v spirali želja in hrepenenja

Vendarle je življenje zanimivo prav zaradi čakanja na tisto, kar se nam bo lepega zgodilo.
Človeštvo in vsak posameznik od nastanka ravnata po načelu užitka, zasledujeta zadovoljstvo, vendar zaradi tega nismo bolj srečni in zadovoljni. S hlastanjem po užitku celo prikrivamo nesrečnost, bežimo od vzrokov za nezadovoljstvo. Ko je tako, je najpomembneje spoznati, s čim nismo zadovoljni, kdo in kaj je vir nezadovoljstva in trpljenja. To je prvi, najodločnejši korak, in ko to ugotovimo, lahko ocenimo, ali bo uresničena želja prinesla konec nezadovoljstva, trajno izpopolnitev, globok notranji mir, celovito zadovoljstvo. Če ne spoznamo, da so naše odločitve in prepričanja vzrok sreče in nesreče, zadovoljstva in trpljenja, smo ujeti v spiralo želja in hrepenenja, katerih uresničitev rojeva zgolj nove želje in nova hlepenja. To je spirala trajnega nezadovoljstva.

Človeških želja ni mogoče uresničiti

Katere želje so uresničljive in katere ne? Kakšni so kriteriji?
Veliko pred Budovimi plemenitimi resnicami, da so želje vir vsega trpljenja, so ljudje vedeli, da vsaka nenaravna, nenadzirana, nerealna želja povzroča duševne bolečine, trpljenje. Produciranje teh želja in njihovo napihovanje z motivacijskimi knjigami in govori ni pot iz trpljenja, ni pot v zadovoljno življenje. Je prav nasprotno. To je pot v še globlje nezadovoljstvo, v depresivnost. Na našem planetu je depresiven le človek, le človek ima psihosomatske bolezni in le človek zboleva in umira zaradi obilja. Le človek si zastavlja neuresničljive ali težko dosegljive cilje, le človek sanja o drugačnem življenju, o sreči in prav razlika med tistim, kar imamo, in tistim, kar želimo, nas dela nesrečne, depresivne. Človeških želja ni mogoče uresničiti. Kljub velikanskemu tehnološkemu napredku ljudje psihološko nismo veliko, če sploh smo, evolvirali. Še vedno smo nasilni, kruti, sovražni, strahopetni, osamljeni, posesivni, nesrečni ... in vse to obilno hranimo z željami.

Le prazen kozarec ima funkcijo

Torej je najbolje vse jemati z rezervo, tudi tisto, kar na predavanjih in seminarjih ljudje razlagajo iz svojih izkušenj?
Vsi ti seminarji in predavanja imajo zgolj analgetičen učinek, trenutno blažijo občutek bolečine, nesreče in trpljenja ter povečajo občutek upanja. Ko hipnotično analgetičen učinek pozitivnega leporečja popusti, je bolečina še večja, brezup še močnejši. Po vseh seansah motiviranja, vzhičenja, petja, smejanja in objemanja je še več razočaranj, še več osamljenosti, depresivnosti in več trpljenja. Svoboden človek nima prepričanj ali je vsaj z njimi neobremenjen, če pa je o čem prepričan, je to posledica njegovega lastnega uvida v resnico. Je prost vnaprejšnjih prepričanj, sodb, predsodkov. Ni suženj željam, pohlepu, ne sanja tujih sanj. V življenju dela prave, pravične stvari, rezultati pa pridejo sami. Nobenemu ni mar za naše želje, ne bogu, ne hudiču, ne cerkvi, ne državi.
Kje in kako začeti?
Znebiti se je treba avtoritet, državnih, verskih, filozofskih, političnih, tistih, ki se odražajo skozi naša verovanja in prepričanja. Ne govorim o strokovno-tehničnih avtoritetah. Seveda je treba spoštovati znanje znanstvenikov, ukaze policistov in podobnih, ne pa avtoritet, ki vplivajo na naše psihično delovanje. Nekateri temu rečejo ponovno rojstvo, saj iz spomina odstranimo vso navlako preteklosti, ki rojeva sedanje misli. Kot ima le prazen kozarec funkcijo, lahko samo prazen um razmišlja na novo, se napolni z drugačno vsebino. Ko se to zgodi, um postane tih, svež, nedolžen, takrat lahko uzremo ta trenutek, tisto znamenito zdaj in tukaj, nismo sposobni pozornosti. Takrat smo sposobni videti sami sebe, se spoznati skozi odnose. To je prvi korak k spremembi: spoznati in sprejeti se. Takrat lahko prižgemo notranjo luč, zakurimo plamen in ogenj življenja. Tukaj lahko ukoreninimo strast življenja, strast brez namena, brez pričakovanj. Ker je brez namere, je tudi brez posledic. Ker je brez posledic, se nas ne more dotakniti nobena bolečina, nobeno trpljenje. To ustvarja možnost nadzora uma, njegove zaposlitve po naših potrebah.