Poskušal sem se spomniti naslova filma, da ga priporočim še drugim. Moje merilo za dober film je namreč to, da je prva stvar, na katero pomislim, ko se naslednji dan zbudim, njegova vsebina. Če je njegovo sporočilo preživelo pozabo spanca, potem je očitno dovolj močno, da je vredno pozornosti. Dvakrat sem se obrnil v postelji in potem se mi je počasi zdanilo: saj sploh ne gre za film. Vse je res! Občutek, da to, kar se dogaja, ni res in da živimo v filmu, je trajal kar nekaj časa. Pojavil se je nekje v marcu in vse do maja ni zbledel. Najbrž je ta občutek po eni strani posledica dejstva, da smo bili takih prizorov do letošnjega leta vajeni predvsem z malih zaslonov, bodisi iz filmov bodisi iz novic z drugega konca sveta. Toda po drugi strani je lahko tudi posledica posameznikovega bežanja pred resnico, ki se lahko odvije na čisto nezavedni ravni.
Kadar smo soočeni z nečim, kar nam ni všeč ali nas celo ogroža, radi potisnemo glavo v pesek oziroma resničnost zanikamo. En način, kako lahko to storimo, je, da stvarnost preinterpretiramo v fikcijo, da si domišljamo, da gre za slabo predstavo, ki se bo kmalu končala. Pandemija je leto 2020 gotovo zaznamovala do te mere, da si zanj marsikdo želi, da bi bilo le predstava ali lažen spomin.
Podobno številni v pandemiji vidijo zaroto. Prepričani so, da gre za trik farmacevtskih firm, s pomočjo katerega želijo premožni ljudje še bolj obogateti. Spet drugi mislijo, da gre za sovražno dejanje Kitajske, ki želi nadvladati svet. Tretji so gotovi, da za dogajanjem ne stoji Kitajska, pač pa Rusija ali pa ZDA - oziroma katera četrta država -, seveda z namenom, da škoduje drugim in koristi sebi. Tovrstne teorije zarote imajo z občutkom, da je vse skupaj zgolj slab film, skupno točko, in sicer tolažbo pred realnostjo. Da, prav ste prebrali: mislim, da so različne teorije zarote, ki predpostavljajo, da obstaja neki skriven nadzor nad dogajanjem, tolažba pred neko še bolj okrutno resnico, namreč dejstvom, da dogajanja nima pod kontrolo nihče.
Če namreč mislimo, da nas želijo uničiti hudobni Kitajci, smo po drugi strani prepričani, da imajo vsaj Kitajci stvari pod nadzorom. Tako obstaja načelna možnost, da nadzor prevzamemo sami in rešimo svet. Predpostavljati kaj takega je gotovo lažje, kot se sprijazniti z dejstvom, da kljub vsej znanosti in vsem naporom stvari uhajajo iz rok. Lažje je misliti, da je neki hudobnež ugrabil avtobus in da nas pelje proti prepadu, kot pa si priznati, da volana v rokah ne drži nihče in da tja hitimo brez nadzora.
Leto 2020 se je v moj spomin zato zapisalo kot izrazito nerazumno leto, kot leto, ki je pokazalo, da kljub vsej zapleteni tehnologiji ljudje in družba kot celota žal ne znamo dobro odreagirati na nepredvidljive in kompleksne situacije. Včasih cincamo, spet drugič brezglavo hitimo z odločitvami, ki jih potem iz dneva v dan spreminjamo. Bojim se, da je bilo v tem letu dodatno načeto zaupanje tako v druge kot tudi v nas same.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
