V resnici mislim, da gre pri takšnem zavračanju filozofije za to, da posamezniki nimamo jajc, da bi se z njo soočili. Najlažje bi bilo reči, da gre pri vprašanjih o smislu življenja in o krivičnosti za nepotrebne komplikacije in jih kot kukavica svoja jajca podtakniti drugim. A žal ni tako: s filozofskimi problemi na koncu zmerom ostanemo sami tako kot edino jajce v gnezdu. Filozofija je zato nekaj, čemur se nihče od nas ne more zares izogniti. Takoj ko spregovorimo, se nam namreč začnejo zastavljati vprašanja filozofske narave.
Od problema, če se je za karkoli smiselno truditi, če na koncu vsi umremo, do vprašanja, zakaj so na svetu lačni otroci, če pa iz hladilnikov v smeti mečemo jajca s pretečenim rokom uporabe. Zdi se, da je zato filozofija v resnici kura, ki nese zlata jajca, njeni odgovori pa vredni več od Fabergejevih jajc. Pot filozofije naj bi zato bila pot transformacije, osebne preobrazbe iz posameznika z različnimi naključnimi mnenji k človeku z utemeljenimi prepričanji. Za Sokrata je predstavljala babiško veščino, pomoč pri porodu posameznika, ki zapusti svojo nevednost in stopi na pot spoznavanja resnice. Nikjer ta preobrazba, ki je ravno izobrazba, pot dobivanja obraza, pot, ki nas pelje k človečnosti, ni lepše opisana kot v Platonovi prispodobi o votlini. Tam posameznik, ki zapusti svojo votlino in stopi v svet spoznavanja resnice, spominja na kebčka, ki, potem ko se je izlegel iz svojega jajca nevednosti, presenečen žmuri v presvetel svet.
Kot da se znova valijo gnila jajca
Se je nekaj podobnega tej preobrazbi, le da na ravni državne skupnosti, zgodilo v Jajcu 29. novembra 1943 na drugem zasedanju Avnoja? V tem primeru bi bilo stvarno Jajce tudi simbolično jajce, iz katerega se je izvalila nova država. Nobeno rojstvo ni enostavno in vsi, tudi tisti, ki tega nismo doživeli na lastni koži, vemo, da to ni bil enostaven čas. Platonov osvobojenec ne vzklika od radosti, ko ga privedejo na plan. Tako kot tisti tiger, ki je ob iztirjenju vlaka, s katerim se prevažali njegovo kletko, pobegnil nazaj za rešetke, se želi skriti nazaj v votlino. Šele čez čas, ko se privadi sončne svetlobe, ugotovi, da je bila boleča sprememba del rasti. Ko se vrne v votlino, da bi iz ujetništva rešil svoje nekdanje kolege, naleti na isti upor, ki ga je doživljal sam. Na koncu ga ti jetniki želijo ubiti, in če spremljamo Sokratovo usodo, lahko sklenemo, da jim je to tudi uspelo. K sreči to ni uspelo nacistom na koncu druge svetovne vojne v povezavi z Jugoslavijo, žal pa je ptič, ki se je takrat izvalil, iz svojega gnezda pozneje pometal nekatere od svojih sorojencev. Čas gre naprej in nekatere tendence, ki so bile prisotne pred desetletji, se znova vračajo. Občutek je, kot da se znova valijo gnila jajca. Vendar pa ideologija, ki temelji na enakosti narodov, nikoli ne bo tako zavržna kot tista, ki zatrjuje, da je en narod vreden več od drugega.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
