Janšizem je revolucija, ki so jo sprožili vladarji sami

Ko so se spomladi začele kolesarske demonstracije, uporniki niso znali racionalno razložiti, proti čemu in za kaj v resnici protestirajo. Pa saj ni čudno. Niti bolj kvalificirani od množice, ki dela kroge na biciklih, še niso argumentirano in prepričljivo razložili, za kaj točno pri janšizmu gre.

In najbrž tudi jaz ne bom, vsaj ne v tem tekstu. Lahko pa poskusim.

Desničarstvo? Konservativnost?

Bolj kot reflektirana, zavestna, definirana politična in strankarska platforma in doktrina je janšizem po mojem stanje duha. S standardnim družboslovnim aparatom ga verjetno ne moremo dovolj natančno opisati. Čeprav zgodovinsko izvira iz desničarskih ali vsaj iz desnih vrednot, zaradi tega še ni nujno in ne vedno desničarski, desni fenomen, kot ga definira politologija.

Janšizma tudi ne moremo enačiti s konservativnostjo, ki po defaultu zagovarja tradicijo in status quo, družino in razplod, pa narod, šerano identiteto, vero in moralo in občutek pripadnosti. To ni nujno nekaj slabega, če ni pretirano. Tudi to potrebujemo.

Prevratništvo

Toda aktualno stanje oblastnega duha v Sloveniji je ravno nasprotno. Vladajoča nomenklatura si prizadeva za vsestransko preobrazbo družbe in za prevrednotenje vseh družbenih vrednot. Stanje oblastnega duha je prevratniško. Prevratniški je novokomponirani politični establišment. Janšizem je revolucija, ki so jo sprožili vladarji sami. Prekucuštvo prvorazrednih, ki so končno upgradali svoj samodeklarirani status drugorazrednih unterhundov opozicije in družbe sploh na višjo, pravičnejšo, preporoditeljsko raven.

In kar je pri tem še prav perverzno, svoje nove tlačane iz užaljenosti še vedno zmerjajo s prvorazrednimi.

Radikalizem

Radikalizem je za naš čas tipičen nasploh, ne samo za janšizem. Toda če je janšizem v čem radikalen, je bolj kot v politiki in politikah in s političnimi ukrepi radikalen v svoji nekulturnosti, celo antikulturnosti. Pa ne samo dobesedno na področju kulture oziroma umetnosti, do katere je še posebej ideološki ali vsaj mačehovski. Bolj gre za to, da janšizem radikalno in nepopustljivo razveljavlja doslej uveljavljene kulturne in družbene vrednote, navade in norme - zlasti nenapisana, neuzakonjena pravila. Pravila, ki si jih upajo kršiti, ker jih zaradi tega ne bo nihče mogel sankcionirati. Z njimi lahko vljudno polemiziramo, lahko jih zmerjamo nazaj, lahko jih kličemo na odgovornost, lahko jih interpeliramo - toda vse bo zaman. Ker ni nobenega zakona, ki bi to in to, kar naredijo in nad čimer smo zgroženi, prepovedoval. In ker proti vsemu temu nimamo nobenega pravega, prepričljivega argumenta.

Orožje politične blasfemičnosti

Primerov je nešteto. To je Janševo in Mahničevo zmerjaštvo. To so Gorenakove in Grimsove neumnosti na twitterju. To je ta ogabna hujskaška in lažniva obrt, ki so si jo omislili, da bi ustvarili industrijsko alternativo tako imenovanemu medijskemu mainstreamu, tej domnevni ostalini komunizma. Pa ne kot zgled, kako se medije dela, ampak kot orožje politične blasfemičnosti in ideološkega primitivizma. To je to fanatično zaničevanje in zasmehovanje vseh, ki z njimi ne trobijo v isti rog. Nič od tega ni prepovedano. Nič ni dokazljivo nesprejemljivo in nevzdržno, kaj šele ilegalno. Marsikaj je mogoče celo res. Toda nič jim ne moremo. Lahko samo debelo gledamo in se zaprepadeno sprašujemo, kam smo padli. Lahko se zgražamo nad vukojebino, v kateri ženske, ki mu ideološko niso všeč, sam predsednik vlade zmerja s prostitutkami. Lahko nas je sram, da imamo edinega predsednika vlade na svetu, ki pošilja čestitke predsedniku druge države, še preden je izvoljen, njegovega tekmeca pa primerja z Miloševićem. In lahko se posmehujemo njegovim pogrebnim nagovorom ubogim državljanom v teh težkih trenutkih, ko ga v interesu naroda ne bi smel nihče postrani pogledati.

Samouresničujoče nezadovoljstvo

Še enkrat, kaj je janšizem? Verjetno gre za vsoto kolektivnega in samouresničujočega nezadovoljstva. Občutka civilnodružbenega nelagodja, ki se osmišlja in si daje prav tako, da za svoj obstoj ne potrebuje drugega dokaza kot to, da se mu tako pač reče. Da vsi vemo, za kaj gre in kaj hočemo povedati, ko nekomu pokažemo sredinec.