Kultura in hvaležnost v zavetju (in na prepihu) koronavirusa

Ko boste ob morbidnih jesenskih večerih posedali doma pod ključem policijske ure, razmišljajte pred spanjem o nekaterih aktualnih kulturniških dilemah. To vam dajem za domačo nalogo.

Vlada dela

V zavetju pandemije, pod radarjem pozornosti zaskrbljene, frustrirane, jezne in nadzorovane javnosti, vlada dela marsikaj, kar bi nas moralo zanimati. To se dogaja še posebej intenzivno na kulturnem področju, ki je večjemu delu javnosti nezanimivo tudi v normalnih razmerah, v trenutni situaciji pa se za nameček zdi tudi nebistveno. Vlada to spretno izkorišča in ureja na videz malenkostne in birokratske - sicer ne vedno nepomembne, zdaj kadrovske, zdaj organizacijske, zdaj finančne -, pa vendar precedenčne zadeve. Vlada dela. Tako kot včasih pridni Zoki. S to razliko, da je po zaslugi kitajsko-grosupeljskega virusa, ki hara po Sloveniji, zdaj to videti bolj zlovešče.

Korifeje alter scene

Te dni je recimo izbruhnila ta neprijetnost, da ministrstvo za kulturo namerava iz svoje stavbe na Metelkovi 6 deložirati nekaj manjših, marginalnih, vendar v omejenih krogih zainteresirane javnosti uglednih (in glasnih) kulturnih in/ali intelektualnih institucij. V dotrajani, resda obnove potrebni stavbi že dolgo ordinirajo nevladne organizacije, kot so Mirovni inštitut, zavod Maska, društvo (in festival) Mesto žensk, Zavod za sodobno umetnost SCCA in še nekaj drugih korifej ljubljanske alter scene. To so skratka tisti, ki za izražanje spolne nevtralnosti oziroma tako imenovane nebinarnosti uporabljajo podčrtaje. Sami se v protestni noti proti evikciji opisujejo takole:

"Izhajamo iz dediščine civilnodružbenih gibanj, ki so v 80. letih (…) spodbujale demokratizacijo in demilitarizacijo družbe. (…) Leta 1993, smo kulturnice/ki, umetnice/ki in aktivistke/i zasedli nekdanje poveljstvo vseh slovenskih vojašnic JLA v Metelkovi ulici v Ljubljani. Odtlej je to javni prostor, kjer spoštujemo raznolikost, solidarnost, dialog in kritično misel."

Z rezervo

Kot že ničkolikokrat, kadar nam ni jasno, zakaj se v bistvu nekdo krega, bi lahko seveda tudi tokrat vzkliknili: "It’s the economy, stupid!" Gre seveda za denar. Za javna sredstva. Po nepreverjenem poročanju nekaterih nezanesljivih in pristranskih, vladi naklonjenih medijev je bilo ministrstvo za kulturo (pod različnimi ministri) do omenjenih preužitkarskih nevladnih organizacij, društev in zavodov tako prijazno, da jim v zadnjih letih in letih, odkar so bili v tisti podrtiji, ne samo ni zaračunavalo (ali vsaj terjalo) najemnine, temveč jim je za delovanje za nameček porazdelilo celo na milijone in milijone evrov. Podatke o teh zneskih vedno vzemite z rezervo. Praviloma jih namreč obelodanjajo tisti, ki jih neto prejemnikom ne privoščijo oziroma bi jim ta sredstva vzeli. Prav tako praviloma pa jih navajajo tudi za abnormalno dolga obdobja za nazaj, da ustvarijo še tem močnejši vtis o nesmiselni zapravljivosti države in nesramni nehvaležnosti subvencionirancev.

Je hvaležnost lepa čednost?

Primer te deložacije je intriganten na več nivojih. Upravičenost in smiselnost bonitet, ki jih uživa alter scena, je legitimna ekonomska in politična dilema. Pri tem namreč ne gre samo za kulturni boj med tako imenovano civilno družbo in oblastjo, temveč tudi za v druge kuverte zapakirane socialne transferje. Dilema pa je seveda tudi moralna, etična. Obojestransko. Ali je vlada - vsaka, ne samo aktualna - dolžna finančno podpirati tudi tiste, s čigar stališči se ne samo ne strinja, temveč so do nje celo neženirano nasprotujoča? In po drugi strani: ali moralna maksima, da nikar ne grizi roke, ki te hrani, še velja? In če še, ali je hvaležnost tu imperativna? Je hvaležnost sploh lepa čednost? In ali je morda vsaj v tem primeru nepotrebna? Sam sem do teh dilem popolnoma nevtralen, da ne rečem brezbrižen. Ministrstvo za kulturo je institucija, ki se razrašča premosorazmerno z inertnostjo in netransparentnostjo kulturniškega aparata, ki ga ima na skrbi. Toda tisti, ki jih ima na skrbi, so prav tako del tega sistema - pa če se imajo za ne vem kakšne subverzivce. In to ne glede na načelne, antipolitične, domnevno civilne antagonizme, ki jih praviloma pokažejo šele takrat, ko jim ministrstvo onemogoči ali oteži dostop do korita.