Korona in kurikulum: šola na daljavo je znanje od daleč

Kot staršu dveh osnovnošolcev v zadnji triadi mi ni všeč, da bodo učenci od šestega razreda naprej spet imeli pouk na daljavo. A kaj hočemo, tako pač je. Očitno je to nujno zlo. Del vsega tega. Zahajanju v lokale se ni težko odpovedati, nakupovanje v trgovinah je mogoče zreducirati na minimum, osebne stike omejiti, znati ceniti in prakticirati samotnejše oblike rekreacije ali lenarjenja. Vsemu se lahko prilagodimo. Če se le hočemo. Ampak pouk na daljavo … Bojim se, da bo to pustilo najbolj neprijetne in daljnosežnejše posledice.

Digitalizacija

Pouk na daljavo je v bistvu šola po internetu. Digitalizirani in distancirani, pa tudi demotivirani pouk. To ni to. Pouk s pomočjo videokonferenc. Skeniranje in/ali uploadanje domačih in kontrolnih nalog itd. Preverjanje znanja s pomočjo (web) aplikacij. Komuniciranje po e-mailu. Roditeljski sestanki na Zoomu. Koronavirus je na vseh nivojih pospešil digitalizacijo. Tudi v šolah. To seveda ni slabo. Šolo je treba digitalizirati v vseh ozirih, kjer se to lahko izkaže za produktivno. Seveda pa šola ni samo to. Šola je tudi vprašanje socializacije in avtoritete. Kako otroke in mladino socializirati na daljavo? Kako izvajati avtoriteto na daljavo? Kako otroke in mladino na daljavo pripraviti do tega, da bodo avtoriteto sami tudi upoštevali? In predvsem: kako jih na daljavo nekaj učinkovito naučiti?

Snapchat švindlanje

Spomladi je sin pisal test iz fizike. Spletno stran z vprašanji je učitelj odprl ob določeni uri. Dva razreda sta istočasno planila na Newtonove zakone, trenje, vektorje itd. Bil sem v istem prostoru in z nejeverno mešanico konservativne zgroženosti in liberalne prizanesljivosti opazoval sodobne metode osnovnošolskega plonkanja. Mulci so se povezali po Snapchatu! Direkt! Kdo ve koliko jih je bilo skonektanih. Bila je potrebna prav koordinacija, da so usklajevali pravilne odgovore (na vprašanja, ki jih je vsak od njih videl razvrščena po drugačnem vrstnem redu). Nisem mogel verjeti. Razmišljal sem celo, da bi posegel vmes in komunikacijo prekinil - ampak nisem, ker se mi je zdelo, da sam proti petdesetim osmošolcem nimam šans.

To ni hec

Ko so otroci med prvim lockdownom hodili v šolo na daljavo nekaj metrov, so mnogi, premnogi starši ugotovili, da to ni hec. Da je velik del odgovornosti za šolanje padel nanje. Pa ne, da se tisti pravi, kvalificirani, pooblaščeni pedagoški kader ne bi trudil. Kljub prizadevanjem učiteljev so morali starši vskočiti z določanjem in uveljavljanjem urnikov nadobudne mladine. Ali z drugo, neprijaznejšo besedo: z avtoriteto. Slovenski šolski sistem je bil že pred izbruhom pandemije znan po tem, da šolski uspeh osnovnošolcev ni odvisen samo od njihovih privzgojenih delovnih navad in samodiscipline, temveč tudi od tega, koliko so starši sami pripravljeni in kompetentni delati z otroki in jim pomagati pri utrjevanju ali celo pojasnjevanju šolske snovi in včasih tudi pri domačih nalogah.

Prevetritev kurikulumov

Neprijeten občutek imam, da se to ne bo dobro končalo, če bo trajalo predolgo ali če se bo šola na daljavo še večkrat ponovila. To sklepam po tem, da rezultati nekaterih prvih testov in kontrolk v šolskem letu 2020/21 niso najboljši. Pa seveda ne samo pri mojih dveh sinovih. Tudi iz drugih virov - učiteljskih in starševskih - slišim, da učenci slabše obvladajo lansko snov. Domnevam, da je bil zahtevani nivo znanja po 1. septembru postavljen tako kot prej, ko je šola še potekala normalno, znanje pa je bilo po novem pač tako tako. Postkoronsko, da tako rečem. Znanje na daljavo. Znanje od daleč. Kaj storiti? Ne vem. Nagnati osnovnošolce, morda tudi srednješolce v šolo? Pa bo, kar bo? Pripraviti konkretnejši in avtoritativnejši način dela in preverjanja znanja, če se že gremo šolo na daljavo? Socializirali se otroci že nekako bodo. Tudi naučili se bodo nekaj, saj so odprte glave. Verjetno marsikaj, kljub vsemu. In tudi starši bomo že nekako preživeli v večnem dvomu, ali smo za znanje in socializacijo svojih otrok naredili dovolj. Saj to ni nič novega. Imam pa bogokleten predlog: glede na situacijo je zdaj pač idealen čas za prevetritev kurikulumov. Da učenci in učitelji in starši ne bomo izgubljali časa in energije s snovmi in predmeti, ki niso najbolj nujni.