Jezi se, človek, ko je to potrebno ...

Da ne bo pomote, te vrstice piše globoko predana oboževalka fantazijskih filmov in knjig s Harryjem Potterjem na čelu (na faksu sem zaradi nove knjige izpustila rok za en izpit), Terryja Pratchetta, ki je najbolj pomirjujoč in zabaven avtor (v koronadobi ga je britanski velikan The Guardian celo priporočil za naj branje, saj odvrača misli od temačnosti in, prisežem, odganja depresijo*), ter Margaret Atwood. Tudi dobra risanka zna pokositi marsikak film, še posebno, če se lahko s podmladkom iskreno narežiš ob njej. A fantazije, risanke in fantastike na stran, nekako se mi je vedno zdelo nenavadno gledati odrasle pri igranju družabnih iger. Razumem, da so lahko strateške in da so lahko navdihujoče in zabavne; ko je prijateljica delala v legendarni Črni luknji v Ljubljani, smo spoznali vse. In jih tudi igrali. Ampak vseeno - kopica izključno odraslih, ki se sklanja nad igralno ploščo, mi iz nepojasnjenih razlogov deluje obupano. Kot bi jim zmanjkalo domišljije za življenje in debate o njem.
Seveda je popolnoma drugače s tistimi, ki prav dosti o življenju še ne debatirajo. Mladiči izvrstno pokažejo karakterje, če jih postaviš za igralno ploščo, jim daš štiri figurice in kocko. In tudi natrenirajo se, da ne znorijo vsakič, ko izgubijo - no, ta del zna malo trajati -, ampak postopoma postanejo boljši. In Človek, ne jezi se je brez debate še vedno najboljša družabna igra, kar jih je. In jih lepo učimo, kako se izgublja, pa da "se ne jeziti", ker življenje je pač tako, da je včasih odvisno od meta kocke, sreča opoteča pač. Imela sem kar dosti teh treningov na stari mamini igralni plošči, z lesenimi kužki, mucami, zajci in lisičkami. In lepo so me učili - Andreja, ne jezi se. In podobno zdaj ponavljam jaz.
Čeprav - je jeziti se res vedno slabo? Denimo po koncu debate v Odmevih, kjer (proti)okoljski minister razlaga, da so nevladniki, ki zagovarjajo naravo, navadni grabežljivci in izsiljujejo z vpletanji v postopke, pri tem pa odkrito prizna, da o tem nima dokazov? Pa tudi, da bodo vsi tisti strokovnjaki, ki entuziastično in praviloma z lastnim denarjem tekajo po terenih, opravljajo delo države, ki bi morala varovati in preučevati naravo, skrbijo za obnemogle ptice, vidre, da, tudi ščitijo metulje ali pa se predano borijo proti velikim onesnaževalcem, lahko samo še nemi spremljevalci gospodarskega razvoja? To pač razjezi. Ker so stvari, ki niso odvisne od meta kocke. Ko nekdo izsiljuje šestice in drugemu vztrajno servira enice, to pač ni gola sreča in naključje, ampak goljufanje pravil, ki so že postavljena. Četudi morda pravila ne delujejo v vseh primerih ravno blesteče, so pravila in možnosti za met bi morali imeti vsi enake. Velja za vsa področja, ne le za ​varstvo narave, čeprav priznam, da se mi zdijo zaščitniki narave še posebno pomembni, saj svoj glas in trud zastavljajo za prihodnost vseh, kar je morda težko razumeti skozi sedanje perspektive krize, ampak zadeve, kot je sedanji virus, se nam dogajajo, ker smo nemarni do svoje okolice. Enako je s poplavami, sušami, stresi v kmetijstvu. Nič od tega ne moremo zdraviti z BDP-jem in gospodarsko rastjo.
Zato človek, jezi se, ko je to potrebno, sicer boš za vedno ostal na tistem zakletem startu in vedno te bo ven vrgel nekdo, ki goljufa pri igri.
*Če bi še živel, bi verjetno napisal fantastično epizodo s ploščatega sveta, v kateri bi v virusni dobi najverjetneje prevzeli prevlado vampirji in bi jih na koncu premagali združeni škrati, čarovnice, troli, ljudje in gnomi, ki bi ugotovili, da imajo več skupnega, kot so mislili sprva.