Kaj je narobe z ženskami v politiki?

V preteklosti so ženske politiko sooblikovale izza zidov zasebnih soban, kot partnerice, zaupnice, svetovalke, tolažnice moškim, danes pa to počno neposredno, jasno in glasno iz javnega prostora. Navkljub temu pa zdaj že upokojena mariborska poslanka v državnem zboru, ki je preživela štiri mandate, sicer magistrica slovenske književnosti in nekdanja profesorica slovenskega jezika Majda Potrata meni, da ukvarjati se s politiko danes, ko je ta zelo nepriljubljena in če si za povrh še ženska, nikakor ni lahko.

Uspešne in samostojne so redko političarke

"Živimo v času, ko se opazi, če žensk v politiki ni. Vemo, da je s tako družbo nekaj narobe. Če pa ženske v politiki so, še vedno poenostavljeno ocenjujemo, da je z njimi nekaj narobe. Zdi se, da je večstrankarsko življenje celo poslabšalo položaj žensk v javnem življenju. A tudi v preteklosti ni bilo vse tako idealno. Navkljub večji prisotnosti na funkcijah odločanja ženske niso nikoli bile sprejete kot povsem enakopravne partnerice moških kolegov. In še vedno prevladujoče stereotipno prepričanje, da je mesto žensk v domači sferi, je tudi razlog, da se še danes zelo malo žensk, zlasti ekonomsko samostojnih in uspešnih, odloči za vstop v politiko. Politika je namreč zelo negotova, v njej lahko sicer zelo hitro zasiješ, a prav tako hitro ugasneš, kot meteor," pravi.
In kaj je bilo tisto, kar je pri njej prevagalo za politiko? "Kot zagovornica paritetne demokracije nisem mogla samo gledati vsesplošnega izrinjanja žensk iz odločanja na vseh ravneh. Politične izkušnje sem si nabirala najprej v stranki, nato v mariborskem mestnem svetu. Javno nastopanje ter delo z ljudmi in za ljudi pa je bistveno tudi za učiteljski poklic."

Ženske samo pomotoma v izvoljivih okrajih

Ljudmila Novak, po rodu Mariborčanka in prav tako profesorica slovenskega jezika, ki se s politiko ukvarja že vrsto let, bila je ena redkih strankarskih predsednic, pravi, da se je kar veliko ukvarjala z vprašanjem, zakaj je bilo v dveh prejšnjih mandatih, zdaj jih je spet manj, veliko več žensk v parlamentu kot pred leti. "Nisem delala analize, ampak sem prišla do čisto preproste ugotovitve, da stranke z daljšo tradicijo, ki smo že večkrat kandidirale, natančno vemo, kateri okraji so za nas izvoljivi, in tja postavimo kandidate, običajno moške, za katere seveda želimo, da bi bili izvoljeni. V zadnjem času, ko pa so kandidirale nove stranke, PS, SMC, LMŠ ..., te niso vedele, kje bodo dobile največ podpore in kje najmanj. Tako se je pogosteje primerilo, da so v izvoljive okraje 'pomotoma' dali žensko, ker niso mogli oceniti, da bodo tam zmagali. A to se zgodi samo prvič, v naslednjem mandatu pa stranka že zelo dobro ve, kje ima močno podporo in kje ne, zato postane vprašanje, ali bo v okraju z visoko podporo ženska še lahko kandidirala," pojasnjuje Novakova.

Ukvarjali so se z mojo frizuro, obleko, torbicami

"Sicer pa ne pripisujem moškim vse krivde za to, da je v politiki manj žensk. Nekaj k temu prispeva dejstvo, da je to bila tradicionalno moška domena, prav tako smo ženske še vedno bolj vpete v družinsko življenje, gospodinjstvo. Če smo matere, se čutimo bolj dolžne poskrbeti za otroke kot moški. Imamo težave same sebi dopovedati, da pa mogoče vendarle ne bo konec sveta, če bo otrok zvečer z očetom, me pa bomo šle na sestanek. Pa še nekaj sem ugotovila v vseh teh letih, ženske smo večinoma manj ambiciozne od moških. Pripravljene smo marljivo delati, manj pa se rade izpostavljamo na vodilnih funkcijah, pogosto se čutimo tudi manj sposobne, čeprav seveda sploh nismo," meni Novakova. Ženske se tudi teže soočajo z vsakodnevnimi kritikami, včasih tudi neupravičenimi, ki jih morajo vzeti v zakup politiki, saj se bo vedno našel nekdo, ki mu kakšna sprejeta odločitev ne bo všeč.

Moških v politiki ne sprašujejo, zakaj niso poročeni

Če so nasmejane, političarkam hitro pripišejo lahkomiselnost in neumnost kot prevladujoči lastnosti. Če so resne, pa jih razglasijo za zakompleksane in negotove amaterke. Do petdesetega leta so političarke še sprejemljive v strankah in javnosti. Potem postanejo stare, babice, upokojenke, za katere menijo, da je bolje, če bi se doma ukvarjale z vnuki ali pekle piškote. Moški v šestdesetih kotirajo kot najzrelejši, pri najboljših močeh in z "bogatimi izkušnjami". Političarkam mediji pogosto zastavljajo vprašanja tudi o zasebnem življenju, ki jih moškim nikoli. Moških v politiki se ne sprašuje, zakaj nimajo otrok ali zakaj jih imajo, zakaj niso poročeni ali zakaj imajo ljubico. Vse to velja za njihovo izbiro in njihovo pravico do zasebnega življenja. Pri ženskah je drugače. Kadar imajo družino in skrbijo zanjo, se jim pogosto očita, da se niso povsem posvetile karieri, če pa nimajo otrok in moža, se jim očita, da so karieristke.
In kakšno je pravzaprav partnersko in družinsko življenje političark, ob vseh obveznostih in pogosti odsotnosti? "Pri nas so političarke bodisi samske ženske bodisi že nekoliko starejše, pri katerih nekatere stvari niso več tako vroče," hudomušno zaključi Potrata. A vendarle doda, da bi bilo brez moževe podpore veliko težje tudi njej.
Ljudmila Novak ima moža in tri otroke. Ko je bila izvoljena za evropsko poslanko, so bili njeni otroci že najstniki, a "kljub temu smo bili na začetku vsi panični, ker nisem načrtovala izvolitve. Mož je hodil v službo, doma smo imeli še kmetijo in nismo vedeli, kako bomo vse skupaj zmogli uravnavati. Na srečo je z nami živela tudi tašča, ona je kuhala in lahko popazila na otroke. Šele kasneje sem ugotovila, da pa je to bilo tudi dobro obdobje za mojega moža in otroke, ker so morali bolj intenzivno sodelovati med sabo. Bil je čas, ko so bili najstniki težki in je bilo zanje pomembno, da je oče imel glavno besedo. Zagotovo pa v vsakem primeru družina trpi, ne glede na to, ali je na visoki politični funkciji mož ali žena. Zase vem, da nikoli ne bi mogla opravljati politične funkcije, če se mož s tem ne bi strinjal in imel toliko razumevanja. Če bi imela ljubosumnega moža, bi vse skupaj pustila ali pa bi zakon razpadel," je prepričana Ljudmila Novak.