Kako ohranjamo tla živa in pridelamo zdravo sadje in zelenjavo

Zemlja na vrtu mora biti živa in polna različnih bitij. Mnoga vidimo, od krtov do deževnikov in različnih hroščev, mnogo je majhnih, očem nevidnih mikroorganizmov (MO). Zakaj mora biti zemlja živa? Vsi poznamo koristne žuželke, ki nam lahko pomagajo v boju proti tistim, ki delajo škodo na vrtu. Veliko manj pa se zavedamo, da povsem enak princip obstaja tudi v svetu MO - veliko več jih je koristnih kot tistih, ki nam povzročajo škodo. Kako nam pomagajo?
Skrbijo, da ostaja zemlja zračna, saj delce zemlje, organske snovi in delce kamnin, lepijo v posebne strukture, obročke, ki zemljo dolgo časa ohranjajo rahlo. Na te obročke se tudi veliko lažje prilepijo hranila in molekule vode tako, da jih korenine rastlin lahko odlepijo in uporabijo. Mikroorganizmi so glavni pri razgradnji, preperevanju organske snovi do rastlinam dostopnih hranil. Brez njih iz gnoja, komposta in druge organske mase ne bi bilo hranil za rastline. Ob tem razpadanju se tla tudi zračijo, rahljajo.
Zelo pomembna, a veliko manj znana funkcija MO (ne samo v zemlji, temveč tudi na zraku) je, da kot nasprotniki (antagonisti) onemogočajo razvoj škodljivih glivic, ki povzročajo gnitje korenin oziroma padavico rastlin. To delajo na različne načine, saj škodljivcem jemljejo življenjski prostor, torej se razraščajo na površini korenin in stebel in ne dovoljujejo vstopa škodljivim glivicam in bakterijam, ki lahko porabijo vso razpoložljivo hrano. Tako je razvoj škodljivih MO, torej bolezni, onemogočen.

Mikoriza in kako jo ohranimo

Mikoriza je podzemni splet različnih glivic, ki se povezujejo s koreninami rastlin v enkratno sožitje. Predstavljajte si jo kot velik svetovni splet, ki koreninam rastlin tudi od daleč lahko priskrbi hranila in celo vodo, tako kot nam internet različne podatke in informacije. Volumen, predvsem pa premer koreninskega sistema rastlin je omejen z dedno zasnovo in z zemljo, ki ga obdaja; z učinkovitim spletom, povezavo z mikoriznimi glivami, se poveča celo zunaj meja našega vrta. Take "prijateljske" glivice ima 90 odstotkov rastlinskih vrst, med zelenjadnicami naj jih samo križnice (kapusnice, repa, redkev, rukola) ne bi imele. Glivice rastlinam dostavijo potrebna, manjkajoča hranila in tudi vodo, v zameno pa od rastline dobijo nekaj sladkorja za življenje.
Mikoriza je slabo raziskana, znano pa je, da za obstoj potrebuje kisik, zračna tla in seveda prijateljske rastline. Najbolj jo uničujejo globoka obdelava tal, tlačenje, hoja po zemlji, izpostavljenost sončnim žarkom in vetru (gola zemlja) in tudi prenizek ali previsok pH (kisla ali bazična tla).
Še nekaj naredi mikoriza, če je hranil na vrtu preveč, ker ne znamo obrzdati svojih želja po visokem pridelku. Ta fenomen pomeni, da hranila tudi odvede stran, na trato, v gozd, kjer manjkajo. Mikoriza torej popravlja naše napake, ki jih seveda neizogibno delamo, saj je nemogoče pravilno in natančno dodajati hranila vsem rastlinam na vrtu.

Primerno ravnanje z zemljo

Moramo se zavedati, da je zemlja živa in da so zanjo pomembna prav vsa živa bitja, tudi hrošči, mravlje … Živih bitij ne uničujemo samo zato, ker nas pač motijo. Če nam povzročajo škodo zaradi prevelike razmnožitve (mravlje), potem poiščemo njihovo gnezdo in ga odselimo z vrta.
Vsa koristna živa bitja, predvsem pa MO v zemlji, potrebujejo tri osnovne elemente za življenje in razmnoževanje: zrak (kisik), vodo in toploto, seveda pa tudi hrano. Vedno se moramo truditi, da v prsti ohranimo razmerja med mineralnimi delci: 50 odstotkov volumna naj bodo mineralni delci, 25 odstotkov voda in 25 odstotkov zrak.
V presuhih tleh najdemo več zraka, zato so mikroorganizmi žejni in propadejo. Zato je ne samo za rastline, temveč za celoten živi svet v tleh namakanje v poletni suši nujno potrebno. Namakamo tako, da ne zbijamo zemlje, saj s tem iztisnemo iz nje zrak in nismo veliko naredili. Najbolj primerno namakanje je kapljični sistem, preluknjane cevi, danes pa lahko nabavimo tudi posebne mikro razpršilce in jih razporedimo med vrtninami, ti tudi ne delajo večje škode zemlji.
V preveč mokrih tleh voda izrine zrak, s tem pa ponovno povzroči propad MO. Zato poskušamo zemljo vedno, ko se dovolj osuši, prerahljati, tako vanjo spet spustimo zrak. Primerno suha zemlja je takrat, ko se ne oprijema več obutve in orodja. Prav tako je treba namakalne sisteme vedno nadzirati, da se nam zemlja zaradi preluknjanih cevi ali česa drugega na enem koncu vrta ali rastlinjaka ne namoči preveč.
Zrak iztisnemo tudi vsakokrat, ko hodimo po zemlji ali celo po njej vozimo z različnimi stroji, frezo, traktorjem … S tem se življenjski prostor za MO in tudi večje organizme poslabša. Še hujše je, če to delamo, ko je zemlja premokra, presuha (ko se za traktorji na njivah kadi) ali zamrznjena oziroma zasnežena. Zapomnite si, tudi po zasneženi zelenici, vrtu, njivah, travnikih se ne vozi, hodi, posebej ne brez potrebe.
Zemlje ne obdelujemo, ko je hladno, predvsem pa ne, ko je vetrovno, zato prekopavamo na vrtu že v oktobru, ne šele konec novembra. Prav tako prekopavanje ni nujno potrebno vsako leto ali celo večkrat na leto. Pri poletnih ponovnih setvah ne kopljemo globoko, čisto plitvo obdelamo samo zgornjo, setveno plast. Kasneje pa poskrbimo, da zemlja ni zbita v globino z rahljalnikom.
V neugodnih vremenskih razmerah, ko je presuho ali premokro, zemljo okoli rastlin zastiramo, da je sončni žarki, veter, mraz, močne poletne nevihte ne uničujejo, s tem se namreč uničijo predvsem MO v njej.

Pozimi prekrijemo tla

Zemljo pozimi prav tako prekrijemo. Najboljši so sicer zeleni pokrovi (rastline), na primer žita, prezimna grašica (meni je idealna, a njeno seme težko najdemo) in prezimni krmni grah, sejan na gosto; sejemo jih lahko že sedaj. Lahko pa posejete izbrane neprezimne rastline, ki kasneje, ko zmrznejo, tudi suhe prekrivajo tla. V najslabšem primeru pa tla prekrijte s pokošeno travo, s slamo ali ovčjo volno. Seveda vse te rastlinske ostanke spomladi zadelajte v tla.