Se vam pogosto zgodi, da se po dolgem delovnem dnevu v pisarni počutite tako utrujeni, da ste sposobni samo še usesti se na kavč, vklopiti televizor in poklicati v bližnjo restavracijo, da vam večerjo dostavi na dom? Verjetno se takrat sprašujete, kako je to mogoče, saj ste vendar cel dan sedeli. Zakaj se torej počutite enako utrujeni kot vaši prijatelji, ki v službi opravljajo fizično delo?
Komajda vam uspe opraviti vse naloge na seznamu, ko nastopi čas za odhod domov. Potem pa na poti iz pisarne naletite na kolega, ki bi rad z vami na hitro izmenjal nekaj besed. Čeprav je splošno znano, da se ob koncu dolgega delovnega dneva običajno odločamo impulzivno, to vseeno počnemo.
Nedavna študija, v okviru katere so znanstveniki proučevali delovanje možganov ob različnih časih v delovnem dnevu, je pokazala, da se lahko ob opravljanju zelo zahtevnih nalog, ki zahtevajo intenzivno, neprekinjeno osredotočenost, začne v možganih kopičiti potencialno strupena kemikalija glutamat. Glutamat, ki sicer prenaša signale živčnih celic, v velikih količinah spremeni delovanje lateralnega prefrontalnega korteksa, dela možganov, ki je zadolžen za načrtovanje in sprejemanje odločitev.
Znanstveniki vedno znova dokazujejo, da obstaja tudi mentalna izgorelost. Opravili so že ogromno študij, ki so pokazale, da so lahko sodbe na sodišču odvisne od tega, kako utrujen je sodnik. Če je denimo cel dan preživel na sodišču, obstaja večja verjetnost, da bo zavrnil prošnjo za pogojni izpust (ki velja za varnejšo izbiro). Raziskave so tudi pokazale, da zdravniki proti koncu napornega delovnega dne predpišejo več antibiotikov, velikokrat tudi po nepotrebnem.
Raziskovalci s Pariškega inštituta za raziskave možganov so v okviru svoje nove študije proučili, ali lahko kognitivne funkcije, kot so sposobnost osredotočanja, spomin, večopravilnost in reševanje problemov, povzročijo izčrpanost lateralnega prefrontalnega korteksa, ki vpliva na to, kakšne odločitve sprejemamo med opravljanjem delovnih nalog.
Obvezni redni odmori bi bili koristni za voznike avtobusov, zdravnike, pilote
Možgani so poveljniški center telesa, saj uravnavajo prekrvavitev, dihanje, motoriko in živčni sistem. Možgani usklajujejo te aktivnosti, za kar porabijo ogromno energije. Živčne celice razgrajujejo hranila, da sproščajo energijo (presnova). Toda pri tem procesu se kot stranski proizvod kopičijo molekule, ki jim pravimo metaboliti. Glutamat je vrsta metabolita. Medtem ko spimo, možgani odstranijo to strupeno odpadno kemikalijo. Raziskovalce, ki so izvedli študijo, je zanimalo, ali se lahko zaradi opravljanja kognitivnih nalog, ki zahtevajo več časa, izčrpajo zaloge hranil v možganih. Preverili so tudi, ali se med opravljanjem nalog, ki zahtevajo intenzivno osredotočenost, v lateralnem prefrontalnem korteksu nakopičijo večje koncentracije strupenih snovi kot v drugih delih možganov. V tem primeru so raziskovalci lateralni prefrontalni korteks primerjali s primarnim vidnim korteksom, ki sprejema in obdeluje vizualne informacije.
Da bi preverili svojo hipotezo, so avtorji študije 40 udeležencev razdelili v dve skupini. Vsi udeleženci so šest ur in pol sedeli v pisarni pred računalnikom. Udeleženci v prvi skupini so morali opravljati težke naloge, ki so od njih zahtevale uporabo delovnega spomina in intenzivno osredotočenost. Na ekranu se jim je vsake 1,6 sekunde prikazala črka, oni pa so jo morali razvrstiti bodisi med samoglasnike ali soglasnike ali med male oziroma velike tiskane črke. Druga skupina je opravljala podobne, vendar precej bolj preproste naloge. Obe skupini sta naloge opravili z 80-odstotno uspešnostjo.
Znanstveniki so uporabili magnetno resonančno spektroskopijo (MRS), da so slikali možgane udeležencev študije in izmerili ravni metabolitov. Raziskovalci so vrednosti odčitali na začetku, v sredini in ob koncu delovnega dneva. Med drugim so odkrili pokazatelje izgorelosti, kot je povišana koncentracija glutamata, vendar le pri udeležencih, ki so opravljali zahtevnejše naloge. Hkrati se je izkazalo, da so se strupene kemikalije nakopičile v njihovem lateralnem prefrontalnem korteksu, v primarnem vidnem korteksu pa ne.
Potem ko so opravili bolj ali manj zahtevne kognitivne naloge, so udeleženci študije iz obeh skupin opravili še test sposobnosti odločanja. V okviru njega so se izjasnili glede svoje sposobnosti za fizični napor (denimo kolesariti z različno intenzivnostjo), kognitivni napor (reševati težje ali lažje različice kognitivnih kontrolnih nalog) in potrpežljivost (kako dolgo so pripravljeni čakati na večjo nagrado). Nagrade so bile vredne od 0,10 evra do 50 evrov. Udeleženci študije so se glede izplačila nagrade odločili različno - nekdo je denimo hotel, da mu nagrado izplačajo takoj po koncu eksperimenta, nekomu pa so jo nakazali šele čez leto dni.
Raziskovalci so ugotovili, da so udeleženci študije, ki so imeli povišano raven metabolitov v lateralnem prefrontalnem korteksu, raje izbirali možnosti, ki so zahtevale manj napora. Imeli so tudi manj razširjene zenice (razširjene zenice so znak vznemirjenosti) in potrebovali so manj časa za sprejemanje odločitev, kar nakazuje, da se jim je zdel ta del eksperimenta nezahteven.
V okviru študije so se ukvarjali tudi z vprašanjem, ali je delovni dan ustrezno strukturiran. Izsledki študije nakazujejo, da bi si morali med opravljanjem zelo zahtevnih kognitivnih kontrolnih nalog, ki zahtevajo uporabo delovnega spomina in intenzivno osredotočenost, večkrat vzeti odmor in upoštevati dejstvo, da se človekova storilnost konec delovnega dne precej zmanjša. Glede na to bi moral biti delovni dan izvajalcev nekaterih poklicev popolnoma drugače zastavljen. Kontrolorji letenja denimo v okviru ene izmene letala usmerjajo največ dve uri, po tem sledi polurni odmor. Taki obvezni redni odmori bi bili koristni tudi za voznike avtobusov, zdravnike in pilote.
Naši možgani so razdeljeni na različna področja, ki se aktivirajo, medtem ko počnemo različne stvari, na primer ko govorimo, poslušamo in načrtujemo. Ugotovitev te študije zato ne moremo uporabiti kot pojasnilo za vse sprejete odločitve. Ameriška raziskava, opravljena leta 2006, je denimo pokazala, da glede na interakcije po vsem telesu možgani nove informacije verjetno najbolje obdelujejo, ko smo lačni. Je pa res, da lakota oteži shranjevanje novih informacij. Kajti ko smo siti, to pomeni, da imamo na voljo dovolj "goriva" za gradnjo nevronskih mrež, nujnih za shranjevanje informacij v dolgoročni spomin.
Odločitve, povezane s tretjimi osebami, kakršne na primer sprejemajo sodniki glede obtožencev, je morda bolje sprejemati, ko smo siti, medtem ko to ne velja za opravljanje nalog, ki zahtevajo uporabo fine motorike, kot so na primer kirurški posegi. Razlog se skriva v tem, da se takoj po zaužitju obroka zmanjša naš preživetveni nagon, saj nam ni treba več iskati hrane. To nam dopušča, da bolj objektivno ocenjujemo svojo okolico. Toda v stanju sitosti mora telo počivati, da lahko predela hrano, zato se tedaj pri opravljanju kompleksnih finomotoričnih spretnosti ne izkažemo najbolje.
Ko boste morali naslednjič ob koncu delovnega dne sprejeti težko odločitev, imejte v mislih, da se boste bolj nagibali k možnostim, ki zahtevajo malo truda, vendar imajo le kratkoročni učinek. Zato zadevo, če je le mogoče, raje še enkrat prespite.
*Avtorja prispevka za The Conversation sta Zoltan Molnar, profesor razvojne nevroznanosti, Univerza v Oxfordu, in Tamas Horvath, profesor nevrobiologije ter porodništva in ginekologije, Univerza Yale.
