Kam gre štorklja, ko odda otroka?

Pomlad je nepreklicno tu, si rečem, ko me pred dobrim tednom na poti proti domu preseneti štorklja, ki se je vrnila v gnezdo sredi Brezja. Prva od treh znanilk pomladi - poleg lastovke in kukavice - je torej že doma. Vsem dobro poznana velika bela ptica s črnimi letalnimi peresi, dolgonoga, dolgovrata, rdečekljuna, je ena najbolj priljubljenih ptic pri nas - ne nazadnje smo jo dali tudi na kovanec za en cent. Kmalu bo slišati obredno klopotanje parov s kljuni; kot da bi kdo udarjal s palico ob palico. Štorklje nimajo organa za oglašanje, dvorjenje in utrjevanje zveze se odvija v klopotajoči govorici. Poznavalci pravijo, da lahko iz ritma, glasnosti in trajanja klopotanja zaznamo, kaj štorklja sporoča. Pri parjenju je klopotanje počasnejše, ko opozarja na nevarnost, pa je hitro in glasno.

Štrk, bogadal, žabogolt

Fran Erjavec, slovenski naravoslovec in pisatelj iz 19. stoletja, klasični opisovalec narave in njenega življenja, je navedel imena, pod katerimi je bila bela štorklja takrat znana med ljudmi: bogdal, štrk, štrok, roda, žabogolt. V Prekmurju se je izraz štrk, ki se etimološko povezuje s starovisokonemškim izrazim storc, še obdržal, druga poimenovanja so šla v pozabo. Izraz roda izhaja iz starocerkvenoslovanske besede jerodij, slednja pa iz grške besede erodios, ki je sinonim za ljubezen. Medtem ko žabogolt zelo jasno govori o jedilniku te ptice (čeprav vemo, da poje veliko več malih glodalcev kot žab), pa poimenovanje bogdal govori, da je štorklja sveta ptica, pravi slovenski jezikoslovec Janez Keber. Povezuje se namreč z Marijinim oznanjenjem, kajti tako kot štorklja napoveduje prihod pomladi in novega življenja, tako tudi oznanjenje napoveduje prihod Kristusa. Hkrati ljudem ni ostalo skrito, da štorklje lovijo kače, kača pa je v krščanstvu simbol in podoba najvišjega zla - hudiča. Ali tudi izročilo, po katerem štorklje prinašajo otroke, izhaja iz povezovanja štorklje z Marijinim oznanjenjem?

Izvor mitov

Danes starši otrokom na "nerodna" vprašanja več ne odgovarjajo, da jih je prinesla štorklja, a podoba ptice, ki nosi v kljunu sveženj z dojenčkom, še ni bila nikoli tako pogosta kot prav v sodobnem času. Na prihod novorojenca opozarjajo velike lesene štorklje, ki se postavljajo pred domove novopečenih staršev, štorklje so na voščilnicah, otroških oblačilih, odejicah, torbah, štorklja se imenuje vreča, v kateri prenašamo otroka ...

Poroke in selitev na jug

Veliko raziskovalcev mitov je prepričanih, da v omenjenem grškem mitu ne gre za štorkljo, ampak za žerjava. Nasploh se v mitih zelo mešajo podobe štorklje, žerjava, čaplje in celo pelikana. Podobno so v egiptovski mitologiji štorklje povezane z rojstvom sveta, toda novejša preučevanja davnih virov kažejo, da je bilo to mitološko bitje v resnici čaplja. Po eni od uveljavljenih teorij je bil prvotni simbol predane starševske ljubezni pelikan, ki se je na poti skozi stoletja preobrazil v štorkljo. Evropska srednjeveška literatura namreč povezuje mogočnega belega pelikana z nesebično starševsko ljubeznijo. Pelikan je v krščanstvu postal simbol evharistije, ker so ljudje verjeli, da ta ptič, ko nima ničesar, s čimer bi lahko nahranil svoje mladiče, s kljunom rani svoje prsi in jih nahrani z lastno krvjo. Postal je simbol Kristusa, ki je prelil kri za svoje "otroke".

Prinese srečo, prikliče nesrečo

S časom je postajal mit vse bolj kompleksen. Tako denimo niso prinašale le otrok, ampak so začele simbolizirati družinske vrednote in čistost - oboje temelji na napačnem prepričanju, da so te ptice monogamne. Na tem prepričanju temelji tudi zgodnjekrščanski simbol štorklje kot "bele (deviške) poroke". Skozi desetletja in stoletja je simbolni pomen te velike, lepe in redke ptice samo še naraščal - hiši, kjer je gnezdila, je prinesla srečo in blagoslov, varovala je tudi pred strelo in požarom. In nasprotno - nad ljudi, ki so ji razdrli gnezdo, je znala priklicati nesrečo in številne nadloge, vse od ognja v strehi do bolezni ljudi in živine.