Kar nekomu koristi, lahko komu drugemu škodi ali ni vse zlato, kar se sveti - tudi v prehrani ne

Bolj ko se epidemiološke razmere spet zaostrujejo in bolj ko imamo poln kufer vedno novih, ne pa nujno tudi smiselnih, izvedljivih ter predvsem ustrezno razloženih oblastnih ukrepov, bolj se širijo najrazličnejši pravljični recepti za izhod iz krize. Pravzaprav ima vse našteto in še kaj nenaštetega le eno očitno skupno lastnost: ne deluje! Ali pa vsaj niti približno tako, kot bi bilo zaželeno.

Za teorije vseprisotnih zarot je bolj kot ne jasno, da nimajo realne in racionalne, sploh pa ne konsistentne osnove. A zato tovrstne nebuloze sploh nimajo nič manj gorečih vernikov - prej obratno. Nekaj podobnega velja za domneve, ki bolj ali manj (ne)prepričljivo prepletajo očitna, že kar neizpodbitna dejstva s povsem fantastičnimi hipotezami. No, morda bi kaka komplementarna metoda - torej le kot dopolnilo znanstveno utemeljenim - lahko prinesla več koristi kot škode, če jim zagovorniki v svoji sveti preproščini le ne bi tako radi pripisovali vseh izključnih zaslug za kakršenkoli premik na bolje.

Koristi, a ščiti ne

Ko gre za zdravje (javno in splošno psihofizično stanje vsakega posameznika), je dokaj jasno, da je tesno povezano z načinom življenja, torej tudi s prehrano in še s čim - seveda poleg dejavnikov dednosti, okolja in momenta (če parafraziramo postulate filozofske smeri logičnega pozitivizma). Precej podobno je, ko gre za bolezen - bodisi nasploh ali kako konkretno. A stvari gotovo niso tako enoznačne in vzročno-posledične povezave ne tako preproste in direktne, kot bi nas radi v populistični maniri prepričali najrazličnejši prodajalci megle, ki najbolj uspevajo prav v težkih časih.

Je pa lahko tudi v najbolj zahojenih in zablojenih izmišljotinah ter napačnih sklepanjih kako zrno resnice. Saj se najbrž še spomnite, kako so samozvani svetovalci za prehrano, zdravo življenje ter vse drugo na tem in onem, materialnem in duhovnem svetu jeli razodevati najgloblje skrivnosti uspešnega spopadanja z novim koronavirusom (in to, čeprav niso bili povsem prepričani, da sploh obstaja). Eden od predlogov se je nanašal na vitamin D. Da bi ga lahko dobili dovolj zgolj s prehrano, je menda malo verjetno; še sploh v Sloveniji, kjer v povprečju pojemo mnogo premalo rib.

Kako prikladno! Ker ga v hladnejšem delu leta skoraj nihče menda nima dovolj, epidemija pa se prav takrat širi mnogo hitreje, so to nekateri razlagali kot dokaz, kako da bi zadostno dodajanje ustavilo razmah bolezni hitreje in učinkoviteje od vseh ukrepov za omejevanje medosebnih stikov, vzdrževanja javne higiene in cepljenja skupaj. Kar seveda ne drži. Drži pa, da obstaja statistična koincidenca med zadostno oskrbljenostjo s tem vitaminom in manj pogostim zbolevanjem ter lažjim potekom bolezni. To pa pomeni, da sicer lahko pomaga pri izboljšanju splošnega stanja, nikakor pa ni ultimativno zdravilo zoper covid-19. Najrazličnejših alternativnih diet, ki morda lahko izboljšajo splošno zdravje, še mnogo verjetneje pa ne, je seveda še cel kup. In seveda vsak berač svojo malho hvali. Le preveč brezrezervno verjeti mu nima smisla.

Kratkoživi "metuzalemi"

Nedavno mi je nekdo iz znane mariborske slaščičarne prinesel kos prav slastne in bojda nadvse zdrave čokoladne torte. Montignacove, je bilo rečeno. No, morda bi mi bila enako ali celo bolj ljuba armagnacova, cognacova ali s kako podobno plemenito žganjico. No, v primeru moje z veseljem in lahkoto snedene tortice tisto v imenu sploh ni bilo sestavina, ampak priimek domnevnega avtorja. Slavni francoski nutricionist Michel Montignac (1944-2010) je namreč zaslovel z dieto na osnovi zmanjševanja glikemičnega indeksa zaužite hrane. Priporoča čim manjši vnos tako imenovanih slabih ogljikovih hidratov, ki hitro povišajo raven krvnega sladkorja. Med nepriporočljiva živila, ki se jim velja kar se le da izogibati, spadajo bela moka in kruh iz nje, jedilni škrob, poliran riž - skratka visoko prečiščena škrobna živila, pa tudi (beli) sladkor, krompir, koruza ...

Da je takšno prehranjevanje vsaj kot poglavitna smernica načeloma priporočljivo, se strinja tudi del uradne znanosti. Dieta na osnovi Montignacove se priporoča sladkornim bolnikom; bojda je dokaj učinkovita pri vzdrževanju normalne telesne mase pa pri (počasnem, a zato toliko bolj dolgoročno učinkovitem) hujšanju. Menda naj bi imela tudi pri populaciji brez omejitev glede prehrane kar pozitivne učinke na splošno zdravstveno stanje in počutje ter s tem na dolgost in kakovost življenja. Če seveda ne pretiravamo ... No, sam Montignac se je z njo uspešno izognil družinsko običajni debelosti, ni pa ravno uspel dočakati visoke starosti - pri 66 letih je umrl zaradi raka na prostati.

Podobno velja za še enega razvpitega prehranskega svetovalca, ki je v svojih knjigah še precej bolj neposredno obljubljal izboljšanje videza, podaljšanje življenja in uspešno ogibanje nekaterim (tudi zelo hudim) boleznim ali celo ozdravitev ob doslednem upoštevanju njegovih navodil.​ Paavo O. Ariola (1918-1983), na Švedskem, v Rusiji in Veliki Britaniji izšolani finski nutricionist, ki je svetovno slavo dosegel z objavami številnih knjig v Ameriki, je na primer zagovarjal postenje ob uživanju sokov kot eno od metod. Pri 63 letih je umrl za srčnim infarktom.

Na nekem (že po imenu evilcyber sodeč, nič kaj prijaznem) spletnem portalu je naštetih še kar nekaj prezgodnjih smrti samozvanih prehranskih gurujev razglašene slave, ki so postali svetovno znani in obogateli z bolj ali manj radikalnimi, vsekakor pa alternativnimi prehranskimi nasveti.

Dun Gifford, znani zagovornik mediteranske diete (ta je sicer dokazano blagodejna; vprašanje pa je, koliko res preprečuje Alzheimerjevo bolezen, črevesnega raka, srčno-žilne bolezni ...), je umrl zaradi bolezni srca pri 71 letih.

Stuart M. Berger, ki je ob jemanju velikih količin vitaminsko-mineralnih dodatkov (predvsem tistih blagovnih znamk, ki jim je "posodil" svoje ime) obljubljal pomladitev za 20 let v 20 tednih, je podlegel srčnemu zastoju pri le 40 letih.

Uživanje megadoz vitaminov kot metodo zaščite srca pred holesterolom je v svoji knjižni uspešnici propagiral tudi Robert E. Kowalski, ki je umrl od pljučne embolije pri 65 letih.

Maureen Salaman, razvpita zagovornica alternativnih metod zdravljenja raka z dosledno dieto, je umrla pri 70 letih - kakopak za rakom.

Roy Walford, zagovornik podaljševanja življenjske dobe (sledilcem je obljubljal dočakati najmanj 120 let) s trajnim zmanjšanjem vnosa hranilnih snovi krepko pod priporočeni minimum, je sicer dočakal 79 let, umrl pa je - lačen in podhranjen - zaradi sklerotične atrofije tkiv.

Adelle Davis, najslavnejša ameriška nutricionistka 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja, ki je kot zagotovilo za dolgo življenje in zaščito pred rakom priporočala uživanje presne hrane in svežega mleka, je umrla za rakom pri 70 letih.

Le 63 pa jih je dočakal Almon Glenn Braswell, eden najuspešnejših (pre)prodajalcev prehranskih dopolnil v zgodovini ZDA; tržil je Gerovital H3, pred desetletji tudi v naših krajih znane in iskane - izvorno romunske - tablete za podaljševanje življenja in vitalnosti (izumila jih je Ana Aslan, ki pa je doživela krepko nadpovprečnih 91 let).

Seveda kratka dolgost življenja nekaterih znanih nutricionistov ne pomeni, da kateri drugi in drugačni ali celo skoraj taki in podobni niso zdravi in zadovoljni dočakali visoke starosti. Ne pomeni niti tega, da so metode razmeroma (pre)zgodaj umrlih a priori zgrešene ali celo zdravju škodljive. Le kar na slepo, nekritično in brez temeljitega premisleka verjeti jim ne bi smeli.

Kar nekomu koristi, lahko komu drugemu škodi. Torej se je treba kot kugi (ali covidu) izogibati predvsem vsem tistim priporočilom, namigom in nasvetom, ki se na vsa široka usta razglašajo kot univerzalni, torej vedno in povsod skorajda čudežno delujoči. Seveda je lahko lepo, prijetno, navdihujoče, v potrtih prsih up budeče ... verjeti v take in drugačne čudeže. A praviloma nima kake neposredne zveze z resnico in ni torej ne dobro ne pametno. Sicer je splošno znano, da tudi učinek placeba vsaj včasih in kratkoročno zares deluje - a zanašati se samo ali predvsem na to, nekako nima pravega racionalnega smisla. Naj nam torej samozvani guruji ne solijo pameti - če že, pa nikakor z lopato, ampak kvečjemu s ščepcem soli.