Kdo ali kaj spodkopava narodno substanco in pokopava slovenstvo

Deset let ni dolga doba, pa vendar se lahko v tem času marsikaj spremeni. Spremembe se dogajajo postopoma in jih iz dneva v dan niti ne opazimo. Potem pa se nekega dne ozremo nazaj in ugotovimo, da živimo v nekem drugem svetu.
Ta fenomen je mogoče ponazoriti z znamenito premiersko prispodobo žabe, ki jo damo v lonec z mrzlo vodo in vklopimo štedilnik - in še preden se nesrečna krota zavé, je že kuhana.

Iz konteksta iztrgani lirski subjekt

Tako mi je te dni slučajno prišla v roke kolumna, ki sem jo napisal pred desetimi leti. Šlo je za predlog Borisa Pahorja, ki se je v nekem intervjuju obregnil ob besedilo Zdravljice. Konkretno ob to, da 5. člen Zakona o grbu, zastavi in himni kot uradno besedilo himne - péto, če je izvedba vokalna - predpisuje sedmo kitico Zdravljice. "Živé naj vsi narodi" pa to …
Takrat še rosno metuzalemskega pisatelja je zmotilo to, da je zakonodajalec iz narodnoprebudne napitnice Franceta Prešerna potegnil prav to kitico, v kateri da se iz konteksta iztrgani lirski subjekt sploh ne predstavi oziroma ne definira kot Slovenec - ampak se zavzema za nekakšen globalni, globalistični svetovni nazor miroljubne koeksistence in človekovih pravic.

Sloveča mati

Pahor bi si želel kaj bolj narodno oprijemljivega in eksplicitnega, konkretno drugo kitico: "Komú narpred veselo/zdravico, bratje! č’mò zapét’?/Bog našo nam deželo,/Bog žívi ves slovenski svet,/brate vse,/kar nas je/sinôv sloveče matere!"
Takrat še rosno metuzalemski pisatelj je izbor sedme kitice za uradno besedilo pripisal pomanjkanju nacionalne zavesti, kar pa da je posledica socialističnega internacionalizma, "ko ni bilo dovoljeno poudarjati slovenskega patriotizma". To, da se še danes vleče za nami, razlaga, saj ne ločimo med "naravno in pozitivno" narodno zavestjo in nacionalizmom kot "ošabno samozavestjo" in "omalovaževanjem drugih".

Sedma in druga

Sedma kitica Zdravljice je seveda že tako zasidrana v zavest Slovencev, da si ne predstavljam, da bi šel kdorkoli za uradno besedilo državne himne uzakonjat drugo kitico. Niti vlada, ki rada bije kulturni boj. Niti ta vlada.
Sem pa pred desetimi leti dal Pahorju prav - in mu dam prav še danes. Teoretično prav.
Toda če se danes vprašamo, ali kaj bolj ločimo med "naravno in pozitivno" narodno zavestjo in nacionalizmom kot "ošabno samozavestjo" in "omalovaževanjem drugih", je lahko odgovor samo negativen. Pahor je opozoril na zanimivo dilemo, o kateri se dolgo, predolgo nismo spraševali. Pa ne zato, ker bi nam Kardelj prepovedal, ampak zato, ker nam preprosto pač ni bilo mar.
Odgovor je negativen zato, ker je "naravna in pozitivna" narodna zavest za njene morebitne ali potencialne nosilce še vedno nekaj, kar obstaja kvečjemu sámo po sebi ali sámo od sebe - ne da bi jo izrecno definirali in proklamirali -, medtem ko po drugi strani in po mnenju drugih "ošabno samozavestnih" in "omalovažujočih" to ne samo, da ni dovolj, ampak je celo škodljivo. Ker da spodkopava narodno substanco in pokopava slovenstvo.

Deklarativni vzpon nacionalizma

Deset let pozneje je evidentno, da je nacionalizem vsaj deklarativno v vzponu. Razen nekaj ilegalnih migrantov seveda še nobenega Neslovenca niso deportirali, toda nacionalizem je danes brez dvoma glasnejši.
Vzpon nacionalizma se je začel s tem, da so politiki začeli kot obvezen accessory nositi na reverjih rekelcev značko z zastavo. Lepo, ne? To je vsekakor izraz "naravne in pozitivne" narodne zavesti. Nevsiljive narodne zavesti. Danes jih posnema vsak kletni (ali podstrešni) tviteraš, ki si na handle pripopa slovensko zastavico.
Obstajajo še druge oblike "naravne in pozitivne" narodne zavesti. To je recimo ponos ali veselje ob slovenskih dosežkih - najbolj ob športnih, a ne samo športnih -, pa navdušenje nad naravnimi lepotami itd.
Ampak to za mnoge, premnoge ni dovolj. Danes je treba govoriti naglas. Zelo naglas. Emocionalno. Afektivno. Patetično. Neprijazno. Katastrofično. Konspirativno. Koga brigata bonton in zdrava pamet. Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. In svet gre k vragu. Ali "v remengo", kot pravi Boris Pahor.
To je samo opravičilo. Pravzaprav izgovor. Finta za kuhanje žabe.