Kdor zeha, ni Sloven'c, ampak veleizdajalec!

Zdi se mi zanimivo in zgovorno, da se v zvezi s proslavljanjem tako imenovanih prelomnih političnih dogodkov iz obdobja osamosvajanja še po tridesetih letih skoraj vedno skregamo. Kaj nam to pove o Slovencih?

Teorija razkola

Očiten in pričakovan, četudi ne najbolj natančen odgovor je, da je narod pač ideološko razklan.

To drži le deloma. Narod je ideološko razklan, če pojem naroda in razkola posplošimo na tistih nekaj preživelih in zaslužnih osamosvojiteljskih fanatikov, ki so takrat pač bili zraven in za to še danes terjajo spoštovanje in pozornost, in na žalujoče ostale, ki se jim tega ne ljubi več ne gledati in ne poslušati.

Teorija razkola tudi ne drži v tem smislu, ker se državljanom tega ne samo ne ljubi poslušati, temveč se jim predvsem ne ljubi zaradi tega prepirati. To se ljubi samo njim, osamosvojiteljem. Ker če še niste opazili: vedno, ampak res vedno so oni tisti, ki spor sprožijo. Ker da dogodkom, zgodovini ne posvečamo dovolj pozornosti in/ali ne kažemo dovolj spoštovanja.

VSO vs. TVS

Tak primer je zdaj disclaimerska peripetija na Televiziji Slovenija. Naj na kratko povzamem: prejšnjo soboto, 7. novembra, je TVS predvajala nekakšno komemorativno dokumentarno oddajo ob trideseti obletnici Demosovega sestanka v Poljčah. To je bil danes znamenit sestanek, na katerem je takratna vladna koalicija v razširjeni zasedbi sprejela odločitev, da bo 23. decembra 1990 plebiscit.

Prispevek, zaradi protikoronskih ukrepov zamišljen kot nekakšna virtualna proslava - special guest star je bil notranji minister Hojs v vlogi napovedovalca in povezovalca -, je nastal v produkciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ne v produkciji TVS. Če prav razumem izmikajoči se odgovor RTV Slovenija, so prispevek objavili na prošnjo VSO, vendar so šele tik pred zdajci ugotovili, da ne ustreza profesionalnim standardom. Oddajo so nazadnje le predvajali, vendar z naslednjo pripombo: "Oddaja je nastala v produkciji VSO in ne izraža mnenja Televizije Slovenija."

Nepismeni, kot holivudarji pač znajo biti, so v tem disclaimerju brez precedensa kdo ve zakaj omenili "mnenja" - kot da se ne strinjajo z izjavami ali celo ne s samim proslavljanjem. A kakorkoli že, nastal je vik in krik. Na desnici, seveda, ki je edina legitimna dedinja dogodkov in varuška spomina nanje, saj da levičarjem osamosvojitev itak ni bila "intimna opcija".

Alternativna teorija

Imam alternativno teorijo, zakaj je s proslavljanjem osamosvojitvenih dogodkov vedno problem. Po mojem ne gre toliko za ideološko razklanost - ki je samo priročen argument in alibi za kreganje -, temveč bolj za trivialen, gospodinjski, tako rekoč lifestyle problem državljanske zavesti.

S prazniki, ki obeležujejo slovensko osamosvajanje in osamosvojitev, nimamo sreče. Vsaj jaz je nimam. Trideset let je že od tistih pomembnih in prelomnih dogodkov - in skoraj prav tako dolgo jih tudi proslavljamo -, pa si še vedno nisem zanesljivo zapomnil, kako se ti trije prazniki imenujejo. Datumi niso problem. Vem, da gre za 25. junij, 25. oktober in 26. december. Vem tudi, kaj se je v vseh treh primerih na ta dan (in katerega leta) zgodilo. Da je 25. junij dan državnosti, se ne motim več, to sem uspešno memoriral. Pri onih dveh pa ponavadi guglam, če moram in hočem biti natančen.

Zeh, zeh

Imam razloge za domnevo, da nisem edini, ki si tega ne zapomni (zlahka) in ki ga ti prazniki spominsko begajo. Še več! Zgodovinska ozadja teh praznikov me niti ne zanimajo preveč. Tudi večine državljanov ne zanimajo preveč. Vsi vemo, kaj se je takrat dogajalo, in tudi spoštujemo dogodke, ki so pripeljali do osamosvojitve. Spoštujemo tudi akterje, ki so zanje zaslužni.

A tega se nam ne ljubi vsako leto gledati na televiziji. Ne ljubi se nam gledati podrobnega, v samo njim pomembne politične detajle in nianse usmerjenega, predvsem pa nostalgičnega, samovšečnega obujanja spominov. To ne pomeni, da omalovažujemo osamosvojiteljske dogodke. Nikakor ne! Samo ne zanima nas preveč. Zato pa res nismo veleizdajalci! To nam očitajo samo zato, ker iščejo sovražnike. Magari namišljene sovražnike. Vse jim pride prav. Tudi to, da nočemo gledati dolgočasnih, zanič sproduciranih oddaj, ki jih snemajo diletanti po naročilu veteranov. Ali če jih že gledamo, da zraven zehamo.