Bilo je 28. decembra 1895. V Indijskem salonu pariške Velike kavarne so na eno od sten sobe napeli belo platno. Na njem so se začele prikazovati gibljive slike. Gledalci so videli ljudi, kako odhajajo iz tovarne, otroka, ki skuša v stekleni vazi uloviti zlato ribico, in dečka, ki s cevjo za zalivanje poškropi presenečenega vrtnarja. Bili so začudeni, nekateri nezaupljivi. Vrhunec projekcije je bil kratek film Prihod vlaka na postajo, ki je bil tako prepričljiv, da so nekateri gledalci pobegnili, saj so mislili, da jih bo vlak povozil. Kasneje so nekateri govorili, da je bila na delu čarovnija, eden od udeležencev predstave pa se je pritožil, da se delajo norca iz gledalcev. A tako različno, glede na to, kako kdo gleda in dojema, film deluje na ljudi še danes, 125 let po tej prvi filmski komercialni predstavi, ki sta jo pripravila brata Lumiere, začetnika kinematografije.
Gledalci so bežali pred vlakom na platnu
Zapisati gibanje
Auguste (1862-1954) in Louis (1864-1948) Lumiere sta se rodila v Besanconu v družini, ki se je ukvarjala s fotografijo. Po selitvi v Lyon sta študirala naravoslovne znanosti, Auguste kemijo, Louis fiziko. Pri tem sta se dobro dopolnjevala, Auguste je izpopolnjeval tehnike razvijanja filma, Louis se je posvečal tehniki fotografiranja. V očetovi tovarni fotografske opreme sta se naučila vseh laboratorijskih procesov.
Leta 1894 sta se seznanila s kinetoskopom, izumom Thomasa Alve Edisona. To je bil kino za enega gledalca, ki je gibljive podobe gledal skozi luknjo v na tleh stoječi škatli. Brata Lumier pa sta želela film prikazati večjemu številu gledalcev hkrati in doseči tudi komercialni uspeh. Patentirala sta več tehnologij, ki so omogočile snemanje in projekcijo filmov, med drugim sta izpopolnila perforiran rob filmskega traku, ki je olajšal enakomerno premikanje filma skozi kamero in projektor. Natančno sta preučila vse dotedanje izume, potem pa je Louis Lumiere glavnemu mehaniku v njihovi tovarni fotoaparatov naročil izdelavo prve filmske kamere. Tako kot Edison se je odločil uporabljati 35-milimetrski filmski trak, na osnovi študij belgijskega znanstvenika Josepha A. Plateaua pa je hitrost snemanja z Edisonovih 48 sličic na sekundo zmanjšal na 16, saj je spoznal, da jih je natančno toliko potrebno, da v človeškem očesu nastane učinek navideznega gibanja. Februarja 1895 sta brata Lumiere patentirala prvi kombinirani aparat za snemanje, razvijanje filma in projekcijo gibljivih slik, imenovan Kinetoscope de projection oziroma kinetoskop za projekcije, ki pa sta ga, da ga ne bi zamenjevali z Edisonovim kinetoskopom, kmalu preimenovala v Cinematographe oziroma kinematograf. Beseda je sestavljena iz grških besed kinema, kar pomeni gibanje, in grafein, kar pomeni pisati. Zapisano gibanje, bi lahko rekli.
Njun kinematograf je tehtal le dobrih pet kilogramov, upravljati ga je bilo mogoče z vrtenjem ročice z roko. S to napravo sta brata Lumiere marca 1895 posnela prvi film La sortie des ouvriers de l'usine Lumiere (Odhod delavcev iz tovarne Lumiere). Kot demonstracijo izuma sta film prvič prikazala 22. marca 1895 na konferenci o razvoju fotografske industrije v Franciji. Do decembra sta posnela deset filmov, ki sta jih ob spremljavi pianista prikazala na prvi komercialni predstavi 28. decembra 1895 v Parizu. Vsak od prikazanih filmov je bil dolg okoli 40 sekund, toliko materiala je bilo mogoče posneti na eno kaseto, ki je vsebovala 17 metrov celuloidnega filmskega traku.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Brata Lumiere nista mogla razumeti, da je za črno-bele filmske posnetke več zanimanja kot za barvno fotografijo, ki sta jo razvijala.
Njun kratki film Škropilnica škropi velja za prvo komedijo na svetu.
Sta tudi začetnika filmskih trikov. V posnetku Rušenje zidu sta filmski trak zavrtela nazaj in porušenemu zidu vrnila prvotni videz.
V človeškem očesu nastane učinek navideznega gibanja, če gledamo 16 sličic v sekundi.
Po bratih Lumiere je poimenovan asteroid 775 Lumiere.
Izum brez prihodnosti?
Dogodek je bil uspešnica, že 1. in 2. januarja 1896 je več kot dva tisoč ljudi kupilo vstopnice, da bi si v živo ogledalo gibljive podobe. V nekaj mesecih sta brata Lumiere kinematografe odprla v številnih mestih po Evropi. V letu 1896 sta posnela še več kot 40 kratkih filmov in filmskih komedij. Svoje snemalce sta pošiljala po vsem svetu, da so zbirali material in prikazovali njune filme. Nenehno sta izpopolnjevala filmske naprave in preučevala kinematografsko tehniko. Njuni filmi o resničnih dogodkih, krajih in stvareh, imenovani actualites, veljajo za prve preproste dokumentarce, veljata tudi za začetnika filmskih novic. S posnetkom Škropilnica škropi, v katerem deček poškropi presenečenega vrtnarja, pa sta naredila tudi prve korake v žanr komedije.
Sedma umetnost
Vloga bratov Lumiere v zgodovini filma je časovno kratka, a kljub temu ju lahko štejemo za začetnika te nove zvrsti vizualne umetnosti (po šestih "starih" vejah umetnosti se je filma prijelo ime sedma umetnost) in ene najbolj razširjenih oblik zabave. Film združuje besedno, likovno, glasbeno, plesno in gledališko umetnost, je ena najbolj prepričljivih in kreativnih umetnosti, saj lahko prikazuje realnost ali domišljijo.
Prvi igrani film, Potovanje na Luno po romanu Julesa Verna, je leta 1903 posnel Francoz Georges Méliès, ki velja za začetnika znanstvenofantastičnega filma.
Na začetku 20. stoletja so filmske šole v Evropi posnele nekaj mogočnih filmov. Za predhodnico Hollywooda velja danska filmografija, ki je v film vpeljala veliko raznolikosti.
Do leta 1927 so bili vsi filmi nemi, brez zvoka. Projekcije je spremljala glasba, ki so jo izvajali v živo. Najprej je bila to samo spremljava klavirja ali orgel, kasneje so imela večja mesta cel orkester.
Prvi celovečerni zvočni film Pevec jazza je nastal leta 1927, v glavni vlogi pa je nastopil takrat popularni pevec Al Jolson. Zvočne filme je publika sprva sprejela zadržano, a potem so hitro popolnoma zasenčili neme. Za mnoge filmske zvezde nemega filma je to pomenilo predčasen konec kariere.
A njunega navdušenja nad filmom je bilo kmalu konec. Na njuno prepričanje, da je film iznajdba brez prave prihodnosti, je najbrž vplivalo tudi razpoloženje občinstva, ki je že po letu in pol izgubilo zanimanje za neduhovite kratke reportažne filme, želelo je več fikcije in abstrakcije. Tako se po letu 1905 s filmom nista več ukvarjala, a svoje naprave tudi nista želela prodati komu drugemu.
Ponovno sta se usmerila v fotografijo, patentirala sta proces izdelave barvnih fotografij in leta 1907 ponudila tržišču trislojno fotografsko ploščo, ki je omogočala barvne posnetke. Še dolgo v 20. stoletje je bilo podjetje Lumiere eden vodilnih ponudnikov fotografske opreme v Evropi, znamka je s tržišča izginila šele po združitvi z britanskim Ilfordom.