Ko bom bogat, si je govoril, bom imel veliko hišo. In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega, rekoč, da bo imel služabnike, vino in izbrane jedi. Metal je kamenčke in sanjaril, dokler mu ni ostal v roki en sam. Bolje ga je pogledal in ugotovil, da je drag kamen. "Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti."
V drugi zgodbi je bogat človek, ki je rad delal dobra dela, revnemu tesarju naročil gradnjo imenitne hiše. Naj uporablja le najboljše materiale in delo zaupa najboljšim mojstrom, mu je naročil. Nič mu ne bo nič predrago, ker bo on vse plačal. Dal mu je denar, rekel, da gre na potovanje in da upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil. Ko se je bogati mož vrnil, mu je graditelj dal ključ in rekel, da se je držal njegovih navodil in zgradil hišo, kot mu je naročil. Bogataš pa mu je ključe vrnil in rekel, da so njegovi. "To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini."
Hja, kaj reči, prav boli, kajne? Adrian Kezele bi rekel, da zora prihaja samo za budne. Sveta ne vidimo, če imamo zaprte oči. Dati si moramo priložnost, začutimo sebe, naravo, življenje. In to ne samo takrat, ko je vse v redu. Vzdihnimo, občutimo, kdo smo, izdihnimo in tako naprej. "Prav neverjetno je, da ljudje spregledajo neposredno zvezo med modrostjo in srečo," opozori. Namesto zanesljive poti, ki jih pelje do ene in do druge, izbirajo negotovo, po kateri zaidejo. "Rezultat iskanja sreče ni predvidljiv, morda bomo uspeli, morda ne, vendar je potreba po biti srečen vgrajena v naš obstoj. Smo, torej želimo biti srečni. Rezultat iskanja modrosti je povsem predvidljiv, če se podamo v to smer, bomo zagotovo uspeli, sreča je neizbežna posledica tega."
Zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih