Klin v strategijo električnih baterijskih avtomobilov?

Načrti Evropske unije so glede izpustov, in to še posebno, ko gre za avtomobilsko industrijo oziroma avtomobile, jasni in datumsko določeni. Po letu 2035 - zdi se zelo oddaljeno, a vsaj v tem pogledu ni - bo odzvonilo motorjem z notranjim zgorevanjem. Temu se prilagajajo tudi avtomobilske tovarne, še posebno evropske, toda tudi druge ne morejo računati na kakšen odpustek. Vso ali veliko pozornosti zato namenjajo elektrificiranim avtomobilom, med temi še posebej električnim baterijskim, ki počasi dobivajo avreolo nekakšnih čudežnih rešiteljev okoljskih zadreg. In doslej se je zdelo, da v tej enotnosti ni razpok ali različnih mnenj. Doslej.

Že lani je o strategiji, ki ni zgolj evropska oziroma zaveza Evropske unije, pač pa so zanjo zagreti tudi na dveh največjih avtomobilskih trgih - v ZDA in na Kitajskem, vendar so razlogi kljub vsemu vsaj nekoliko različni -, in povsem nesporno favorizira elektrificirane oziroma električne baterijske avtomobile (EBA), kritično spregovoril prvi mož japonske Toyote. Akio Toyoda, človek, ki že dolgo vodi največjo japonsko in ta hip tudi največjo tovarno na obli, je menil, da je navdušenje nad EBA pravzaprav enostransko. Politika se ne zaveda, kaj zahteva in kaj pričakuje, ko se tako navdušuje nad električnimi avtomobili. Po svoje je Toyodovo razmišljanje precej neobičajno, saj je znano, da je prav japonska avtomobilska hiša pionir in hkrati motor uvajanja električnega avtomobilskega pogona. Njihov hibridni prius je pred desetletji oral ledino, danes v Toyotini ponudbi ni avta, ki bi ne bil tudi hibriden. Toda še vedno nimajo električnega baterijskega modela, ta je napovedan za letošnje leto. Vendar se je moral Akio Toyoda kmalu nekoliko posuti s pepelom in se ukloniti investitorjem, ki so očitno trdno prepričani o izjemnosti in nesporni ustreznosti EBA.

Če se je še nedavno zdelo, da je Toyodov dvom glas vpijočega v puščavi, se zdi, da se vendarle oblikuje fronta pomembnih ljudi avtomobilske industrije, ki vse bolj dvomijo o tako rekoč absolutni ustreznosti EBA. Pričakovano in razumljivo je, da prihaja od tam, od koder sme in tudi mora prihajati - z vrha avtomobilskega sveta. Gotovo je veliko pozornosti te dni vzbudilo razmišljanje Carlosa Tavaresa, prvega med prvimi pri še vedno svežem koncernu Stellantis.

Pravzaprav so njegove besede zelo podobne tistemu, kar je pred meseci povedal Akio Toyoda. Razlika je predvsem v tem in ta, da je bil zelo konkreten in je prst znova usmeril v politiko. Odločitev za električne baterijske avtomobile je politična, je prepričan Tavares. Zanje se je določila politika, ne pa avtomobilske tovarne. Prepričan je, da bo hitra tranzicija pri prehodu na električne avtomobile povzročila tudi vrsto socialnih težav. Tavaresovo jasno mnenje oziroma stališče niti ni zelo presenetljivo, kajti Stellantis, ki ga vodi, se ta hip srečuje z vrsto zadreg, ki niso neposredno povezane s prehodom na izdelavo električnih avtomobilov. Veliki koncern, po obsegu lanske prodaje na evropskih trgih takoj za nemškim Volkswagnom, ima v svojem drobovju tudi tovarne, ki se zgolj v oddaljenih načrtih spogledujejo z električnim avtomobilskim pogonom. Alfa Romeo, Lancia, deloma tudi Opel/Vauxhall in še katera so pred izzivi, ki jih bo treba rešiti veliko prej kot pa usodnega 2035.

Iz BMW, tovarne, ki menda tudi ne dvomi o električni avtomobilski mobilnosti, prihaja zanimiva novica. Tam načrtujejo novo generacijo ne le bencinskih, pač pa tudi dizelskih motorjev. In običajno je tako, da razvoj pogonskih agregatov ni ne tehnični ne finančni mačji kašelj, saj se motorji menjajo bistveno manj pogosto kot zunanji kroji avtomobilov. So se v Münchnu ušteli ali vendarle vidijo dlje in nekoliko drugače?