(Kolumna Denisa Živčeca) Dinozaver: Prej ali slej začneš zamrzovati sarmo

Nekaj let si ves energičen, nečimrn in mladostniško brezbrižen, nato pa na neki točki v življenju začneš ostanke sarme pakirati in zamrzovati v prazne banjice od sladoleda, delati jušne šopke in veliko pozornosti posvečati funkcijam robotskih sesalnikov. Kar naenkrat se ti zdi smiselno investirati v litoželezno ponev, krtačke za odstranjevanje muck s kavča, prehranske dodatke, in ko počepneš, slišiš svoja kolena in križ, za katerega se zdi, da je lesen.

Oni dan sem sedel na kosilu z mlajšimi kolegi. Medtem ko sem brodil po svojem kariju brez riža, slednje zaradi strahu, da bo moje srednjeletno telo z vsako žlico hidratov pridelalo novih pet kilogramov, sem opazoval njihove nesramno napete dvajsetinnekajletne obraze in občudoval njihov neskončen zanos do vsega. Ljudi, ki jim ni težko početi kar koli tudi po šestnajst ur na dan. Ljudi, ki se jim po službi ljubi še početi reči, ki niso neposredno vezane na sedežno garnituro ali čiščenje kuhinje. Nisem slutil, da te nekje na življenjski poti sreča spektakularno moreče spoznanje, da boš do konca življenja čistil kuhinjo. In ta nikoli ne bo resnično čista. Zloščiš jo, pospraviš, potem nekaj skuhaš in jo nato začneš spet čistiti. Nato se lotiš še kopalnice, ki je vedno zanikrna bolj, kot si želiš. Dve leti in pol me ločita od štiridesetice, številke, pred katero tiho trepetam že dvajset let. Zdaj je že za vogalom in situacija je čudna. Še vedno se počutim kot otrok, ki igra vlogo odraslega, da ga drugi jemljejo resno.

Ne zdi se mi, da sem se sam spremenil prav zelo, a se je spremenilo vse okoli mene. Po kakšnem kozarčku preveč zdaj potrebujem za okrevanje kar dva dni in sem zaspan cel dan, če ne spim vsaj osem ur. Zdaj sem v letih, ko me motijo malomarno priviti pokrovčki zobnih past, nezaprti pokrovi straniščnih školjk, poškropljena ogledala, neporavnani predpražniki, malomarno odtrgani beli trakci na položnicah in prižgane žarnice. Ne znam se odločiti, ali mi gre bolj na živce dejstvo, da gorijo v praznem prostoru, ali to, da kljub njihovemu ugašanju ne prihranim ničesar. Največje soočenje s svojo dinozavrsko sedanjostjo sem doživel decembra. Z mlajšimi sodelavci smo po službi šli na pivo. Eno, dve pa še kakšno je padlo. Vzdušje je postajajo vedro, vedno bolj klepetavo, in medtem ko so oni bili pripravljeni na nadaljevanje, sem sam moral pobrati šila in kopita, saj me je čakal termin pri kozmetičarki, ki zadnje tedne z nekakšnimi elektrodami lika moj obraz. Menda s tem spodbuja tvorbo naravnega kolagena in podaljšuje čas, ko še ne bom videti kot mati Tereza. Češnjo na torto moje zgodnje krize srednjih let je pristavil spletni članek o tem, da če si moški, ki je star okoli štirideset, obstaja velika verjetnost, da je več let za tabo kot pred tabo. Misel, ki je malce tesnobna tudi zato, ker v tisto krilatico, da se pravo življenje začne šele po štiridesetem, ne verjamem preveč. Najbrž si jo je izmislil nekdo, ki do štiridesetega ni naredil in doživel nič. Kljub dinozavrski depri pa se v svoja dvajseta ne bi vrnil več. Minevanje, kakor imenujem čas med enim in drugim rojstnim dnevom, ima tudi nekaj dobrih lastnosti. Občutek, ko ti je vedno manj pomembno ugajati drugim, je neverjetno seksi. Življenje se umiri, nekaj modrosti, potovanj in spominov se vendarle nabere. In upanje, da bo nekdo razglasil, da se pravo življenje začne šele pri petdesetih, nekje še vedno tli.