Ne želim vse življenje čutiti samo enega čustva. Brez slabe vesti

Močno sem zavil z očmi, ko sem zadnjič na nekem virtualnem zidu ujel razpravo o tem, kako se nam vse v življenju zgodi z razlogom in kako smo lahko hvaležni za vsako težavo, s katero se moramo soočiti, saj se ta prej ali slej izkaže za darilo. Malo morgen. Z leti sem postal vse manj nagnjen k zavijanju dreka v celofan in iskanju božjega dotika v vsakem opravku z idioti. Kozarec ni pol prazen ali pol poln, v kozarcu je 1,20 decilitra tekočine. Zdrav realizem je boljša zaščitna mreža kot neskončno zavijanje v vato. Če od ničesar in nikogar nič ne pričakuješ, si težko razočaran, kar je najbrž še posebej priročno stališče v času, ko smo pokazali, kako fantastično znamo drug drugega pustiti na cedilu.

Diktatura srečnosti je zadušljiva in v resnici precej pokvarjena. Samo srečen človek je sprejemljiv človek, vsem drugim se je treba izogniti, saj s seboj nosijo slabo karmo, nepotrebno negativno energijo in težave, ki lahko mimogrede pustijo madeže na rožnati tkanini našega življenja. Da se za diktaturo srečnosti skriva tržno, marketinško ozadje, je spretno skrito za fotografijami boleče nasmejanih belozobih obrazov, ki nas nagovarjajo iz reklam. Od nas se pričakuje, da v pehanju za popolno srečo porabimo zadnji cent in na koncu spoznamo, da nam je spodletelo.

Ko daš za srečo vse, si, paradoksalno, srečen le zelo težko, razen če si bušman, ki se s iskanjem popolne sreče ne ukvarja. Vse revije, filmi, oglasi in plakati nam dajejo jasno vedeti, da vse počnemo narobe in da potrebujemo kup reči in nasvetov. Dobronamerni nasveti pa so tlakovali že marsikatero pot do pekla.

Jeff Bezos, najbogatejši moški na svetu, je pred časom rekel, da se moraš na poti do uspeha otepati tudi dobronamernih kritik ljudi, ki tvojega početja ne razumejo. Bronja Žakelj pa v Belo se pere na devetdeset piše o vsem pozitivističen sranju, ki ga mora od zdravih poslušati bolnik, izčrpan od kemoterapije. Prazne besede neskončno utrujajo. Človek sem in v sebi skrivam vesolje. Ne želim vse življenje čutiti samo enega čustva. Brez slabe vesti.

Votla pozitivnost je bedna na vseh frontah. Če boste prebrali dovolj dobronamernih člankov o tem, kako pravilno peljati ljubezensko razmerje, se vam bo lastna zveza počasi zdela naravnost obupna. Malo boste vedeli o tem, da je ljubezenske nasvete najbrž spisal nekdo, ki je čustveno povsem disfunkcionalen, že leta nepotešen ali pa na pragu ločitve. Strani je z nečim pač treba napolniti. Podobno je z domovinsko srečo. Kaj ti pomaga, da vpiješ, kako ljubiš to deželo, le, ko kak športnik osvoji medaljo.

Občutenje sreče, karkoli naj bi ta že bila, je v veliki meri stvar vaše prilagodljivosti in iznajdljivosti. Na nikogar ne morete računati. To vam je zdaj, v državi, v kateri se skoraj polovica ni pripravljena niti malo žrtvovati za skupno dobro, najbrž že jasno. Nič ni popolno in nihče ni popoln, zato znižajte pričakovanja na točno nič, pa boste razočarani še najmanj in morda kak trenutek celo iskreno srečni.

Kako relativen pojem je sreča, so me pred leti spomnili na enem od filipinskih pokopališč. Vodič mi je takrat povedal, da pri njih tradicionalno trupla na pogreb prinesejo tako, da si jih, zavita v rjuho, nad glavami podajajo iz rok v roke. In če na pogrebca kane kakšna kaplja telesne tekočine, je to napoved najvišje možne sreče in blagostanja.