Najbrž sem od želve preprosto pričakoval preveč

V resnici niti ne vem, ali je bil želvak. Kako sploh veš, da ni? Ne moreš mu kar sneti oklepa in pogledati. Bil je Bobi. Pa če se je tako počutil ali ne. Bilo je to še leta, preden je spolna nebinarnost prišla v modo. Mi ga nismo vprašali. Mi smo se kar odločili, kaj je. Nekaj let sva sobivala, a nekako živela drug mimo drugega. On je nepremično ždel na kamnu v svojem s stotimi prstnimi odtisi zapackanem akvariju, jaz pa z vrečko čipsa na kavču nasproti njega. Tako malo sva si imela povedati. Kadarkoli sem ga prijel, se je skril v oklep. Morda mi je, takrat še otroku, zameril, ko sem ga nekega dne položil na hrbet in ga zavrtel na tleh. Kot nekakšno sitno želvjo vrtavko. Še cel dan ni pomolil glave iz oklepa. In ko jo je, se spet ni zgodilo nič posebnega. Najbrž sem od želve preprosto pričakoval preveč.

Zanimala ga je le smrdljiva hrana iz bele plastične škatlice. Od tega je že vsaj trideset let, a vonj suhih črvičkov, in kdo ve česa še, še danes ostaja v mojih nosnicah. Kot debel, požrešen otrok sem v nekem trenutku hotel njegovo hrano pokusiti tudi sam. Mama mi jo je v zadnjem hipu komaj zbila iz rok. Včasih sem mu pod nos potisnil list solate in ga je počasi glodal, v glavnem pa me je ignoriral. Včasih sem mu ponudil legokocko. Ni ga zanimala. Tako neumna najbrž niti želva ni.

Ker sva se Bobi in jaz v življenju opazno dolgočasila, se nam je edina smiselna odločitev zdela nakup še ene želve. Bila je manjša, nekoliko svetlejša in prav tako depresivna v nulo. Imena druge želve se ne spomnim. Na koncu smo tiho sedeli v sobi trije. Jaz na kavču, Bobi na kamnu in oni drugi na kamnu poleg njega. Brez posebne komunikacije ali interesa, seksala nista. Praktično zakonca.

Naše poti so se razšle nepričakovano hitro in brez čustvenega poslavljanja. Ker sam pretirane evforije nad gojenjem želv nisem več kazal, doma pa je vsem živce razjedal zapackan akvarij, ki je vse bolj dehtel tako, kot pač dehtijo želve, je nekega jutra želvja domačija iz naše hiše skrivnostno izginila. Ne sluha ne duha o Bobiju in onem drugem. Nikoli nisem zadevi prišel zares do dna, a mit pravi, da je nekdo od mojih večer prej akvarij pobasal, ga nesel v avto in v trdi temi odložil pred vrati mariborskega akvarija-terarija. Tako kot so včasih v košarah pred vrati boljših hiš puščali sirote.

Odgovora na to, kaj se je dogajalo po deportaciji, ki se mi danes zdi naravnost nezaslišana, ne bom dobil nikoli. Morda so ju posvojili in podarili naprej. Morda ju je kdo izpustil v divjino mestnega parka, kjer še danes živita življenje, podobno tistemu v filmu Modra laguna. Berem, da prodaja želv rdečevratk v Sloveniji od leta 1996 ni več dovoljena, saj so jih prevečkrat izpuščali v jezera in ribnike, tam pa so začele ogrožati druge vrste, predvsem močvirsko sklednico. Življenje z bremenom, da imam poleg vsega na vesti zdaj še močvirsko sklednico, ni lahko, a poskušam o tem ne razmišljati. Presunil me je podatek, da lahko rdečevratke ob ugodnih pogojih dočakajo tudi več desetletij. Torej je prav mogoče, da sta še vedno tam. Med sprehodom po mestnem parku včasih sklonim glavo, saj se mi zdi, da z ribnika vame bode obsojajoč pogled. A čas je za spravo. Zato kličem: Vesel božič, Bobi! In oni drugi.