Morda je celo v sorodu z nekom, ki je sam končal življenje. Pravzaprav pa visoke številke niti niso potrebne, da se zamislimo nad tem. Le eden, ki na ta način najde edini izhod iz svojih težav, je preveč. Pa vendar so pri nas duševne stiske še zmeraj velik tabu. O tem nam je neprijetno govoriti, težko je poiskati pomoč. Pa ne le zaradi tega, ker se seveda tudi na te preglede dolgo čaka (razen ko gre res za urgentne primere), samoplačniške obravnave pa so drage, temveč se je sprva najtežje sploh soočiti, si priznati, da potrebuješ pomoč sam ali kdo od tvojih bližnjih. To je prvi in ključni korak v procesu k izboljšanju, pomemben korak na poti, ki ni niti kratka niti lahka.

Toda če kot družba obsojamo tistega, ki ima težave, in se nanj gleda, češ spodletelo mu je, ni mu uspelo, potem se res še dolgo ne bomo izvili iz tega, da bi bilo duševno zdravje sprejeto povsem enako kot katero drugo področje in bi bilo samoumevno, da ljudje poiščejo pomoč, potrkajo na vrata zdravnikov, ki bodo pomagali pri duševnih težavah. Marsikateri zadržek, zmotno prepričanje in dilemo, povezano z duševnimi stiskami, lahko razblinimo, če jih primerjamo s telesnimi težavami, pri katerih nam je pomoč bolj samoumevna, je ob nedavnem dnevu duševnega zdravja zapisala psihologinja Janja Mišič iz Centra za krepitev zdravja Slovenska Bistrica. In še, da vsakomur, ki je zadnje čase drugačen, brezvoljen, morda zaprt vase, ponudimo pomoč ali vsaj pokažemo sočutje.

Da se bo človek odprl, je pomembno, da se tudi v družbi govori o težkih situacijah, ki nam v življenju stopijo na pot. Da realnost ni na družbenih omrežjih, kjer smo vsi srečni, uspešni, imamo zgledno družino in super službo. Temveč je precej drugače in marsikdo ima enake probleme, stisko, le da ne govori toliko o tem. Ne gre pa si tudi nase naložiti preveč bremena. Posameznik lahko našo ponujeno pomoč tudi odkloni. Ne nazadnje, ko gre za odraslega, odgovornost za svoje odločitve ta nosi sam, četudi so nam nerazumljive. Morda pa bo čez čas ponujeno pomoč sprejel. Zato naj ne bo naše vprašanje "Kako si?" zgolj prazno mašilo v pogovoru. Prisluhnimo. Ne nazadnje lahko napotimo tudi k nekomu, ki bo znal in (z)mogel pomagati.