Ker predsednik vlade ne daje intervjujev za normalne medije, ki mu niso po volji, jih pač daje takim, ki mu v rit lezejo. A nič ne dé. Da mu na jezik polagajo vprašanja, ki ga spravljajo v manj zagrenjeno razpoloženje, še namreč ne pomeni, da tega nima smisla brati. Vedno je pametno in zabavno vedeti, kaj pravi predsednik vlade. To sta naša državljanska dolžnost in kratkočasje. Če nič drugega, lahko iz teh njegovih modrovanj izvemo, da bomo čez pet let svobodni.
Preden pa se lotim Janševih verzij in vizij polpretekle zgodovine in bližnje prihodnosti, pa naj se še enkrat za vselej pozabavam s to famozno intimno opcijo, ki je ponarodela desničarska pogruntavščina za sesuvanje političnih nasprotnikov.
Kaj je intimna opcija?
V inkriminiranem intervjuju, ki ga seciram, pravi takole:
"Osamosvojitvena zgodovina Slovenije je izjemna. Nanjo smo lahko upravičeno ponosni. Čas, ki je sledil, pa pričakovanj in upov žal ni vseh uresničil. Ključni vzrok je nasprotovanje demokratizaciji tistih sil, ki jim osamosvojitev in demokracija nista bili intimni opciji. To je onemogočalo, da bi Slovenija dihala z obema kriloma pljuč. Kljub temu smo v 30 letih razmeroma veliko dosegli."
Tako imenovana intimna opcija je skovanka, ki jo je pred skoraj 32 leti - ko se je že naglas govorilo o osamosvojitvi - prostodušno in nič hudega sluteč izumil Kučan v nekem intervjuju. Rekel je, da si odcepitve od Jugoslavije nekoč ni mogel niti predstavljati, niti si je ni želel, zato da je o tem težko razmišljati in se - v začetku leta 1990 - še vedno ne more s tem sprijazniti. In dodal: "Toda taka Jugoslavija za nikogar ni dobra."
Predstavljati si nepredstavljivo
Sprejeti nekaj, kar je bilo dolgo in še nedavno nepredstavljivo, ni bil problem samo za Kučana. Prepričan sem, da so mnogi takrat čutili tesnobo in da osamosvojitev ni bila njihova intimna opcija.
Toda ali ni uspeh osamosvojitve ravno v tem, da so ljudje - s Kučanom in Janšo vred - na plebiscitu to tesnobo premagali in pred tem nepredstavljiv politični projekt osamosvojitve kljub osebnim pomislekom in dvomom v nadaljevanju tudi realizirali?
Ne, za Janšo ne. Njegova kaplarska mentaliteta ga postavlja na stališče, da je bila ideja odcepitve nekaj nedvomnega in nedvoumnega, kar ne bi moglo in ne bi smelo v nikomer vzbuditi nobenih pomislekov, niti intimnih socialnih in političnih. Seveda, s stališča osamosvojiteljev je šlo za politični projekt, ki ga je bilo treba uresničiti brez sentimentalnosti, z malodane militaristično pragmatičnostjo. Imeti notranje pomisleke je bilo že takrat prepovedano in je tudi veljalo za delovanje proti tej ideji.
Špilferderberji osamosvajanja
Janša pa z denunciranjem (nekoč) omahljivih ni in ni nehal niti pozneje. S konsolidacijo osamosvojiteljske zgodbe - za ta takrat še kar krotke desničarje zlasti po Depali vasi, ko je Janši padla z glave krona zaslužnega obrambnega ministra - se je začel prijemati tudi ta zgodovinski mem o sramotnih špilferderberjih osamosvajanja. Potem pa vedno bolj. Nekoč nedolžna in odkritosrčna Kučanova pripomba, da osamosvojitev zanj nikoli ni bila intimna opcija, je pozneje, ko se je desničarjem že mešalo od radikalnosti, izključevalnosti, očitanja in iskanja krivcev za lastno nepriljubljenost, postala diskreditacijski slogan.
Po tej teoriji je Kučan leta 1990 poskušal zlohotno demotivirati ljudi, ki so sicer podpirali odcepitev - vendar strahoma in v dvomih -, če ne celo direktno sabotirati osamosvojiteljska prizadevanja. Dokler se ni to, kar imenujejo intimna opcija, totalno izrodilo v posplošen očitek nedemokratičnosti, totalitarnih obsesij in zavzemanja za nesvobodo.
Še pet let nesvobode?
Tako se je Slovenija trideset let po osamosvojitvi znašla v situaciji, ko si predsednik vlade drzne reči: "Slovenija bo čez pet let osvobojena!" - in ostane živ.
Si predstavljate? Živimo v državi, v kateri nam trenutna vlada zožuje prostor svobode, obenem pa nam napoveduje, da bomo že čez pet svobodni!
Po drugi strani pa taisti lahkomiselni izumitelj pozneje izrojene sintagme intimna opcija napoveduje, da bodo naslednje volitve - ki da bodo odločale o nadaljevanju poti v demokracijo ali o zasuku v diktaturo - morda zadnja velika bitka njegove generacije.
Ali z drugimi besedami: trideset let smo se za nekaj borili, pa še vedno ne vemo, ali gremo v demokracijo ali v diktaturo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
