Da Robert Golob zgleda simpatičen, ni kdo ve kako prepričljiv razlog za to, da bi si ga prisebni, trezni državljani želeli videti v politiki. Kar mene zadeva, moram namreč priznati, da še nisem srečal dolgolasega, gostobesednega, samozavestnega ali celo navihanega Primorca - ali Primorke -, ki se mi ne bi zdela simpatična. Na vsak način bolj kot pa nekdo, ki se oglaša tako, kot da bi med govorjenjem glodal keramične ploščice v za silo obrušenem grosupeljskem dialektu.
Narcisoiden in naduvan
Da bi Golob lahko postal ali celo moral postati predsednik vlade, ljudje po mojem fantazirajo zato, ker je pred malo manj kot devetimi leti že bil v igri za to funkcijo, pa si je tik pred zdajci - namreč pred konstruktivno nezaupnico Pozitivne Slovenije tedanji Janševi vladi - baje premislil. Ko sta se Janković in Alenka Bratušek razšla, je Golob prestopil k slednji in bil nekaj časa podpredsednik njenega Zavezništva.
Zaradi mene se lahko ima Golob za zelo sposobnega človeka ali že kar za vizionarja. Mi je pa kot zunanjemu in nezainteresiranemu opazovalcu jasno, da brez političnih botrov ne bi nikoli postal uspešen, všečen, promoviran in predobro plačan wunderkind podjetnik slovenske energetike - za karakterni nameček pa še narcisoiden in naduvan.
Avgijev hlev
Razlog, da se Golob zdi nekaterim primeren za politika, ki bi lahko zdaj zdaj naredil red v tem Avgijevem hlevu, je tudi nemilost, v kateri se je znašel pri aktualni vladi - tako kot nekoč Janković, ki ga je podobna vlada odstavila iz uprave Mercatorja in Ljubljančane za najmanj petnajst let and counting posredno obsodila na njegovo nenehno županovanje.
Res je, Golob in Janković se mi zdita zelo podobna modela. Čeprav ta drugi žal ni tako simpatičen …
Razlogov za pobožne želje, da bi Golob postal politik - spet ali še bolj, po vaših željah in utvarah -, je še cela vrsta. Za resno politiko nezainteresirani in o njenem dejanskem funkcioniranju neinformirani državljani si želijo videti nekoga simpatičnega, nekoga priljudnega, nekoga prijaznega. Politikom se še sanja ne, kako pomembni kriteriji oziroma aduti za naklonjenost volivcev so zanje simpatičnost, priljudnost, prijaznost.
Še posebej to ni jasno tej bevskajoči, kverulantni, neodpuščajoči, zateženi, revanšistični, v najboljšem primeru amoralni in brezdušno pragmatični vladi. Ljudstvo hlepi po normalnih politikih, zato se obesi na prvega simpatikusa, ki pride mimo in slučajno spominja na nekoga, ki bi lahko bil primeren za politika.
Poosebljenje politike
Ali se bo Golob vrnil v politiko ali ne, mi je vseeno. Res pa je tudi, da mi ne deluje kot nekdo, ki bi mu verjel na besedo, če ga slišim reči, da mu kaj takega "ne pade na kraj pameti". Zato se ne bi čudil, če bi se nazadnje le tako odločil. Dejstvo je namreč, da ljudje kot Golob pašejo v politiko. Oni so poosebljenje slovenske politike. Ljudje, ki se znajdejo. Ljudje, ki jim v življenju gre najbolje, če se pajdašijo s podobno iznajdljivimi in se obenem prepirajo s tistimi, ki so njihova zrcalna slika.
Problem obstoječe politične situacije v Sloveniji je v tem, da ni dovolj reflektirana. Ne politiki sami ne državljani - ali kaj šele politični analitiki - ne razumejo, za kaj v resnici gre, ali se delajo, da ne razumejo. Tako imenovani slovenski razkol eni in drugi interpretirajo kot ideološki revanšizem, zgodovinski revizionizem, kot kulturni boj.
Ne tako kmalu
Pa saj do neke mere je to res. Toda v globini, pod površino neprijaznosti, bevskanja, zateženosti, revanšizma in revizionizma, kreganja, neodpuščanja, gre samo za preporazdeljevanje poslovnih in moralnih interesov, kulturnih vplivov, denarnih tokov, socialnega ugleda. In v tem ni prav nobenega razkola. V tem so si vsi politiki isti. Tehtnica se zdaj preveša na drugo stran, to je ves problem.
Bodo državljani, volivci nekega dne spregledali? Bodo ugotovili, da se pod površino idealnih vrlin simpatičnosti, priljudnosti, prijaznosti, odločnosti, samozavesti, kakršne vidijo pri Robertu Golobu, v bistvu skriva isto kot pod površino janšistične antipatije, antipatičnosti?
Dvomim. Ne tako kmalu. Če bo slučajno zmagala sedanja opozicija - o čemer sicer še bolj dvomim -, bo folk navdušen nad na lepem simpatično, priljudno in prijazno novo vlado. Ne bo pa epifanije. Tega ne bo prinesel noben odrešeniški posameznik. Tega se bodo morali naučiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
