Moj pokojni dedek, po katerem nosim priimek, je bil z Dolenjskega v Prlekijo preseljen partizan, borec Gubčeve brigade in taboriščnik iz Gonarsa in z Raba. Logar po poklicu, ki je travme in bolečine predeloval v svojih temačnih globinah in jih nato za večno zakopal v grob. Od babice se nikoli ni navzel prleščine in še danes mi v ušesih pozvanjata njegova melodična mokronoška govorica in stavek, ki ga je neštetokrat izrekel. Ko je iz kuhinje zadišalo po pečenki, je iz poletne sence pred hišo običajno globoko vzdihnil: "Ajoj, ajoj, kok je hudo, al' kok šele bo!" Kot otroku se mi je to jadikovanje v kratkih trenutkih umirjene sreče zdelo neskončno zabavno. Se pa še zmerom sprašujem, ali je dedek bil pesimist ali optimist. Je moj dedek svoj sod šmarnice pred novo trgatvijo videl kot napol prazen ali kot napol poln? No, morda je polovica polovnjaka ob koncu sezone optimistično pretiravanje, ampak recimo, da gre za poanto.
Ko so se leta 1991 jugoslovanska letala v nizkem letu pripravljala, da nad Gornjo Radgono odvržejo bombe, je stopil na prag dragotinske hiše, se poznavalsko zazrl v nebo in zaničljivo zamahnil z roko, češ, nič ne bo, previsoko letijo. Stari partizan, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja demonstrativno izstopil iz zveze komunistov, najbrž ni pričakoval, da bi se Jugoslovani klali med seboj. Njegov optimizem je takrat na preostanek družine, ki je tisti dan nameravala pripraviti ležišča v kleti, deloval pomirjujoče. Morda pa bi nas več pesimizma vendarle nagnalo v klet, kajti bombe so kasneje vseeno padle.
Vprašanje je torej, kje je meja med zdravim optimizmom in nezdravim pesimizmom oziroma med pretiranim optimizmom in prešibkim pesimizmom. Vic, ki ga je objavil spletni portal Russia Beyond, morda ločnico nekoliko izostri. Pogovarjata se pesimist in optimist. Pesimist pije konjak in reče: Smrdi po stenicah. Optimist z zidu potegne stenico, jo ponjuha in odgovori: No, niti malo ne diši po konjaku. Menda je ta vic rad pripovedoval tudi Putin, ki ga je poantiral, rekoč, da je sam raje pesimist, ki pije konjak, kot optimist, ki njuha stenice.
Sama sem doslej najboljšo definicijo optimizma pred leti slišala na enem od bolnišničnih hodnikov. Srečala sem znanko, ki se je bojevala z rakom na dojki. Na vprašanje, kako ji gre, je rekla: "Vsak dan, ko ni slabše, je odličen. In zdaj me že dva dni nič ne boli."
Na začetku pandemije, pred dvema letoma, so me pri Večeru vprašali, kako se bom spopadla z lockdownom. Samoprepričano sem natrosila nekaj o optimizmu, strasti do življenja in kreativnosti, ki osmisli bivanje. Danes strastno, samoprepričano in zelo kreativno trdim, da mi je dovolj osamelih pohajkovanj po naravi, koncertov z ekranov, optimistične drže pred dijaki, besnega plenjenja države, nedelujočih ambulant, teorij zarote, industrije strahu, ki jo upravlja država, in ostalih vzporednih satelitov, ki moj optimizem vztrajno premikajo v sivo cono pesimizma.
V naslednjem koledarskem letu bom šla na vse volitve, na katere bom povabljena. Ne vem še, ali se bom počutila optimistično ali pesimistično, zagotovo pa bom pošnofala volilni listek. In potem mi bo jasno, ali vonja po konjaku ali po stenicah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
