V petdesetih letih 20. stoletja je uživanje vina v ZDA veljalo za elitistično, odnos do vina pa se je pričel spreminjati med letoma 1960 in 1980, kajti mnogo Američanov je zaradi dela v tujini in turističnih potovanj, predvsem v tradicionalne vinorodne dežele, kot so Francija, Španija, Nemčija in Italija, prihajalo v stik z vinom. Babyboomersi so postali znanilci nove ere, vinska industrija je beležila enormen porast, dokončno pa se je uživanje vina kot nova paradigma ustalilo z zmago kalifornijskih nad francoskimi vini na znamenitem tekmovanju leta 1976.
Steven Spurrier, nekoč vinski trgovec, je eden najbolj zaslužnih za vzpon vin iz tako imenovanega novega sveta. Omenjenega leta je priredil razvpito slepo ocenjevanje vin, na katerem so strokovnjaki kalifornijske chardonnaye in cabernet sauvignone primerjali s chardonnayi iz Burgundije in rdečimi bordojci. V dvoboju so na presenečenje vseh slavila ameriška vina, saj so dobila višje ocene kot do takrat nepremagljiva francoska. Svetovna avtoriteta Spurrier, tudi idejni oče Decanterjevega ocenjevanja in poznavalec slovenskih vin, je bil leta 2008 upodobljen v filmu Vinski dvoboj.
Omenjena degustacija je med poznavalci vina in vinske kulture klasika in vedno znova izhodišče za debate vinskih profesionalcev in vinoljubcev o degustacijah. Te so se do danes razvile v pravo znanost, pri katerih mora biti upoštevanih več dejavnikov, kot so recimo kvaliteta zraka, temperatura in svetloba v degustacijskem prostoru, degustacijski kozarci in odlivalne posode. A element, ki v resnici odloči uspeh degustacije, je tisti, ki degustacijo vodi. Osnova je njegovo znanje, nadgradnja je odnos do obiskovalcev, a tudi do znamke, ki jo predstavlja.
Spomnim se, ko sem pred leti z ekipo Salona Traminec potovala po Traminu. Najbolj so mi v spominu ostali prav vinarji, ki so nas največkrat pričakali kar sredi vinogradov za pogrnjeno mizo, v belih srajcah in zloščenih čevljih. Prvi vtis je bil, da cenijo svoje vino in ga upravičeno prodajajo po višjih cenah. V Portu, recimo, so ponekod oglede kleti in manjše degustacije prirejali zastonj in nato logično in upravičeno pričakovali, da bodo obiskovalci kupili več, kot bi sicer.
Nedavno sem z večjo skupino sredi trgatve potovala po Brdih. Za nas, obiskovalce, je to bilo celostno doživetje, za vinogradnike in vinarje izjemno stresen in naporen čas. Sprejeli so nas v dveh imenitnih kleteh. V obeh pridelujejo odlična in nagrajevana vina, v obeh ponujajo ogled kleti in degustacijo. A razliko med njima je določil vinar sam. V eni nas je površno in dezorientirano vodil po kleti od celodnevnega dela zmahan vinar in svojo razlago sočno podpiral s kletvicami, v drugi nas je sprejela gospodarica v beli srajčki in z zenovsko mirnostjo, kakor da se bo na dvorišču grozdje samo spravilo v buteljke. Božji eliksir smo s spoštljivostjo srkali v obeh kleteh, ampak v eni je vino imelo žlahtnejši pookus kot v drugi.