Saša Britovšek
Ni mi v ponos in nekako šepetaje priznam, da o operi ne vem veliko. Skorajda nič. Gimnazijsko znanje je zbledelo, klasično petje ni imelo priložnosti pritegniti me. Ne da mogočne operne hiše še ne bi obiskala, a žal nikoli zaradi pravih opernih razlogov, kot so Nabucco, Figarova svatba, Rigoletto, Seviljski brivec ali ona, zapeljiva Carmen - očitno jo poznamo tudi tisti, ki o operi nimamo pojma.
V pogovoru z mladim opernim pevcem, pa mi je po svoje prečkala pot. Pripovedoval je o moči mogočnega petja, ki zaobjame izvajalčevo telo in se razbohoti čez še tako veliko dvorano. Preglasi celoten simfonični orkester, in to tudi takrat, ko mora skorajda šepetati. Kot bi pripovedoval o čudežnem instrumentu in bil neozdravljivo zaljubljen vanj, me je spomnil na nepogrešljivo dejstvo - v operi ni mikrofonov. Na opernem odru pevec razvije glas, ki ne potrebuje pomoči prenosa? Zares veličastno delo tistih dveh malih mišic v grlu, ki se jima reče glasilki. "A pametno je peti s celotnim svojim telesom, le tako lahko dosežeš to moč in izuriš glas," mi je pojasnil Gregor Ravnik, tenorist, ki je pred dnevi zmagal na festivalu Melodije morja in sonca.
Ko roman postane opera.
Pred leti me je očaral kratek, a izjemno nasičen, čustven roman pisateljice Brine Svit. Smrt slovenske primadone je zgodba o operni pevki in francoskem novinarju. Spoprijateljila sta se, zaplesala, a platonsko razmerje so počasi začele prekrivati sence. Pred očmi bralca roman postaja opera. Strastna, vznemirljiva in na koncu, kot je za opero značilno - tragična.
"Jasno je, moja priljubljena pisateljica, slovenska Parižanka Brina Svit ljubi opero!" Kako, da ne? Tudi njen zadnji roman Uporni bicikli, ki je roman o srečanjih, se nežno dotakne opere. Ravno toliko, da (tokrat) belgijskega novinarja bralec objame in sprejme. Medtem ko pripoveduje o svojih razlogih za poslušanje opere, ga sprejme tudi ženska v knjigi. Parižanka, ki je v Ljubljano prišla ponovno najti sebe, preboleti nesrečno ljubezensko izkušnjo.
Nekaj skrivnostnega je v operi, postreže s strastjo, ob koncu zareže z bolečino in človeku nemalokrat na obraz privabi solze. Ne vem, koliko Mariborčanov jih z robci briše na vedno odlično obiskani Operni noči, ki se je konec maja spet vrnila na promenado Mestnega parka. A dejstvo je, da v meščanih prebudi svojevrstna čustva, četudi obdana s senco starodavnih dreves. Obljubim, da se kmalu bolje spoznava, in to ne v knjižni zgodbi.
