Pogosto zato na zabavah razni šaljivci kujejo besede, navadno obscene, ki jih končujejo z -is ali -us. Dejansko pa veliko pojmov, ki jih uporabljamo v strokovnih jezikih, izvira iz antične grščine, jezika prvih filozofov in znanstvenikov. Tako je tudi z besedo patriarhat, ki dobesedno pomeni očevladje. Patriarhalne so torej tiste družbe, v katerih ima doma glavno besedo "foter".
Seveda pa ta struktura ni vezana zgolj na domačinsko okolje, temveč se prenaša na celotno družbo. V družbi, ki je patriarhalna, so moški tisti, ki peljejo zadeve: vodijo posel, določajo politiko in snujejo prihodnost. A to ne pomeni, da vodilne položaje zmeraj zasedejo ljudje, ki imajo moški biološki spol; zgodi se lahko, da na vrh piramide tu in tam prileze tudi kakšna ženska, a za ceno tega, da prevzame to, kar je razumljeno kot stereotipno moške poteze. Obratno velja za moške, ki se ne skladajo s podobo ukazujočega, brezčutnega in velikokrat brezobzirnega samca; ti so odrinjeni na rob, zasmehovani in ponekod celo zaprti ali usmrčeni.
Patriarhalna je torej tista družba, ki je organizirana na izrazito hierarhičen način, v kateri ena oseba s tem, kar se tradicionalno razume kot osebnostne značilnosti maskulinuma, odloča o usodi vseh drugih. Ti drugi so pri tem bolj ali manj zreducirani na delo "za štedilnikom", na poslušne in marljive pomočnike, ki nimajo pravice soodločanja in sodelovanja pri upravljanju.
V naši družbi deklarativni patriarhalnih institucij praktično ni, saj načeloma velja, da biološki spol nima in ne sme imeti nobene odkrite vloge glede tega, kdo bo lahko zasedel vodilno pozicijo. Celo več: če bi kdo odkrito razglašal, da v svoji organizaciji za vodjo želi zgolj moškega, bi mu lahko očitali neupravičeno diskriminacijo na podlagi spola. Redke izjeme so nekatere verske skupnosti, vključno s Katoliško in Pravoslavno cerkvijo, v katerih so duhovniki po pravilu lahko izključno osebe moškega spola.
Vendar pa odsotnost institucionalizirane diskriminacije na podlagi spola še ne pomeni, da ta v družbi ni prisotna na bolj perfiden način. Najjasneje se to vidi pri plačnih neenakostih, kjer osebe različnega spola za isto delo prejemajo različne zneske. Tudi predstave glede opravljanja določenega poklica so še zmeraj vezane na spolne stereotipe. Toda lovke partiarhata segajo še globlje, vse do diskriminacije okolja in živali. Koncept, ki skuša uvideti temelje različnih neenakosti v izvorni hierarhični ureditvi človeške družbe, imenujemo intersekcionalnost oziroma medpresečnost. Za ta pristop so torej različna zatiranja, od onesnaževanja okolja in zlorabe živali do diskriminacije na podlagi spola, v osnovi sorodna in del enega sistema nadvlade. Tako se naše razumevanje narave kot nasprotja družbe, ženske kot protipola moškega ali čustev kot tistega, kar je povsem drugačno od razuma, izkaže za neutemeljen predsodek. Žal pa imajo te zmotne predstave zelo konkretne učinke, saj prispevajo k upravičevanju izkoriščanja. To potem deluje kot nekaj normalnega in vsakdanjega, zaradi česar ga pogosto spregledamo, s tem pa prezremo tudi svojo vlogo v njem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
