Predstavljajte si svet, v katerem vam je vse na razpolago. Vsi ljudje so vaši prijatelji, ni ne vojn ne lakote. Delate minimalno, in sicer toliko, kolikor vam ustreza, da preženete dolgčas. Z nihanji na nepremičninskem trgu si ne belite glave, ker vam je streha nad njo zajamčena. Ne govorimo o scenariju, ki si ga lahko privoščite s kreditno kartico z neomejenim odlogom plačila, ker v tem kraju sploh ni lastnine, da bi jo kupili. Ves denar je odveč in vsak državljan je neskončno bogat. V mislih imam utopijo, mesto, ki je tako dobro, da sploh ne obstaja.
Beseda utopija je namreč sestavljena iz predpone, ki jo v grščini lahko razumemo tako v smislu besede za dobro kot tudi v smislu nikalnice. Izmislil si jo je angleški politik in pisec iz 16. stoletja Thomas More. V njegovi istoimenski knjigi ljudje v nasprotju z realnostjo živijo v blaginji z minimalnimi zakoni in brez zasebne lastnine. Seveda se nam zdaj lahko postavi vprašanje: je nujno, da utopija ne obstaja? Ali gre razlog, da nam je ne uspe zgraditi, prej iskati v tem, da smo nesposobni oziroma celo preveč pokvarjeni, da bi lahko med sabo živeli v miru in brez razprtij?
Hodil sem v prvi ali drugi letnik srednje šole in moj delavnik se je začel s hojo navzdol po lokalnem vaškem hribu, imenovanem Šterčka. Ko sem prilezel do njegovega vznožja, sem čakal na avtobus. Po navadi je na postaji pri Splavarju bilo ravno še dovolj prostora, da smo se vsi vkrcali, nakar smo se okorno odpeljali čez Dravo v Dogoše in naprej. Bil je ravno čas, ko so na tržišče prišli mobilni telefoni. Vsi se spomnimo regelj in drugih sorodnih modelov prenosnih telefonov, ki so bolj spominjali na opeke kot na današnje tanke in elegantne pametne naprave. Kljub vsemu pa smo si jih vsi neskončno želeli, leta smo namreč čakali na njihov prihod in se vmes tolažili s prenosnimi slušalkami, ki so včasih vlekle signal od stacionarne postaje v naši dnevni čez dvorišče vse do sosedove kuhinje.
Sedel sem, skratka, na avtobusu, peljali smo se ravno mimo gasilskega doma pred dravskim kanalom, ko me je prešinilo: zdaj si tako močno želim ta presneti telefon, da ne morem odmakniti misli od njega, a čez štirinajst dni, ko ga bom dobil, si bom pač želel nekaj drugega. Ko bo potešena ena želja, bom imel mir morda dva, tri dni, potem pa se bo spet pojavila nova in tako naprej. Tako je bilo, je in bo, zato nikoli ne bom zares pomirjen in srečen, vedno si bom želel nekaj novega, drugega!
Petnajst let pozneje, ko sem prebral Schopenhauerjevo knjigo Svet kot volja in predstava, sem ugotovil, da je ta misel srž njegove filozofije. Poanta je v tem, da želja hoče samo sebe in vztraja kot hrepenenje, ki nam različne predmete lažno predstavlja kot svojo potešitev. Z njimi nam maha pred očmi kot toreador biku z rdečo zastavo. Ko se vanje zaletimo, nam jih odmakne in nato znova prikaže na drugi strani življenja, s čimer nas ohranja v nenehnem teku.
Utopija, kjer bi lahko večno uživali v izobilju in miru, ne obstaja zato, ker stanje, ki ga dosežemo, želja vedno znova prikaže kot še ne dovolj dobro in kot pomanjkljivo. A ironično je, da nas v gibanje spravi ravno obljuba utopije, iluzija, da jo bomo dosegli, če le naredimo to in to oziroma kupimo tisto ali ono.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
