Stojim pred ogledalom v kabini za preizkušanje oblačil in se prepričujem, da mi pulover, ki sem ga pravkar navlekel nase, neverjetno pristaja. Že se vidim v baru s kolegi, kako se v tem kosu oblačila na glas pogovarjam, da pritegnem ženske poglede izza sosednje mize. Pred oko duha mi priplava podoba, kako v tem oblačilu stojim pred tablo in samozavestno študentom razlagam Aristotela. Sam sebi vzbujam občutek, da je lastništvo tega artikla zame nujno potrebno, da gre za nepogrešljiv sestavni del mojega življenja. Brez njega bo vse prazno in absurdno. Ko stojim v vrsti pred blagajno, se vame že pritihotapi kanček dvoma: morda bi moral z nakupom malo počakati, dejstvo je, da mi je reč nekoliko premajhna, številke 2XL nimajo, pri tej pa so rokavi daleč nad zapestji, sploh če pokrčim komolce.
Še preden razrešim dilemo, zaslišim: "To bo vse?" Prepozno: poslušno plačam, vzamem vrečko in domov privlečem premajhno coto, ki na dnevni svetlobi tako ali tako zgleda čisto drugače kot v štacuni. Jezen grem na sprehod in v Betnavskem gozdu opazujem ivje, kako visi z vej. Rumeni popoldanski žarki ga v trakovih, ki padajo med debli, počasi talijo. Jutri bo zmrznjeno listje nehalo škripati pod škornji in se bo stopilo v rjavo blato. Razmišljam o minljivosti, o tem, da je lepota ivja pravzaprav v njegovi krhkosti. Bistvo trenutka je, da bo minil in da ga lahko zamudiš. Tega dejstva ne moreš ustaviti niti s služenjem denarja niti z zapravljanjem niti s kupovanjem puloverja. Življenje je to, kar nenehno odteka pred nami, zajeto je v naših sprehodih, v pogovorih z dobrimi ljudmi, v stikih z živalmi. Nobenega "višjega smisla" ni, in če je to dejstvo absurd, potem se moramo z njim čim prej sprijazniti in ga objeti.
Bojim se ljudi, ki jih je strah absurda. Tistih, ki se nenehno pehajo za nekim "višjim smislom", pri čemer razvrednotijo vse, kar je dragocenega pred njimi. Težava človekovega življenja sploh ni odsotnost smisla, ampak iskanje smisla za vsako ceno, pogosto tudi na silo. Tisti, ki so se sprijaznili s tem, kar nam življenje ponuja, so naredili veliko manj škode kot oni, ki so v svojem begu pred smrtjo širili vero z mečem. Oni, ki gre na sprehod in razmišlja o tem, kako teče čas, je bolj zadovoljen in naredi veliko manj hudega kot tisti, ki v štacuni nase nateguje premajhen pulover in doma razočaran ugotavlja, da to ni to, nakar kupljeno zabriše proč in samo zasmeti svet.
V resnici potrošništva sploh ne poganja realna potreba ljudi, pač pa luknja smisla, beg pred absurdom življenja. Stvari pogosto ne kupujemo zato, ker brez njih ne bi preživeli, temveč zato, ker ne zdržimo z absurdom in skušamo praznino zakrpati na silo.
Zanimivo je, da totalitarni sistemi preteklega stoletja absurda niso prenesli. Niso prenesli ne dadaistične ne abstraktne umetnosti. Zdelo se jim je, da je ta umetnost preveč izrojena, da je preveč absurdna in da spodkopava njihovo avtoriteto, saj so sami vendar prinašalci smisla. Prepričani so bili, da ljudje potrebujejo realistično umetnost, ki jo lahko razumejo in ki jih domoljubno navdihuje. Tako so se spravili nad umetnike absurda in jih preganjali. Seveda pa so ravno ti politiki, ki so hoteli izkoreniniti absurd, pridno gradili koncentracijska taborišča, v katera so strpali vse, ki se niso skladali z njihovo podobo višjega smisla.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
