Ljudje imamo konfliktni odnos s soncem. Radi se nastavljamo sončnim žarkom, toda potem nam postane vroče in začnemo se potiti. Tedaj uporabimo vsa možna zaščitna sredstva: kreme za sončenje, sončnike, klobuke, očala. Če na soncu preživimo preveč časa ali se pozabimo zaščititi pred njim, nam koža to takoj sporoči - z bolečimi sončnimi opeklinami. Najprej sledi povišana telesna temperatura, potem bolečine in na koncu še obžalovanje.
Pa so se ljudje vedno tako zelo ukvarjali s tem, kakšno škodo lahko sončni žarki povzročijo njihovemu telesu? Nina Jablonski, biološka antropologinja z Univerze Evana Pugha v Pennsylvaniji, ki je preučevala prilagajanje primatov na okolje, pravi, da ne, in da se jim tudi ni bilo treba. Nekoč je naša koža namreč zelo dobro kljubovala sončnim žarkom.
Koža - pregrada med telesom in okolico
Ljudje smo se razvili pod soncem. Sončna svetloba je bila vedno ključni del našega življenja, saj nas je grela in vodila skozi dneve in letne čase. Homo sapiens je preživel večino prazgodovine in zgodovine na prostem, in to v glavnem gol. Koža je bila edina pregrada med telesom naših prednikov in okolico.
Človeška koža je bila prilagojena vsem razmeram, v katerih se je človek znašel. Ljudje so si poiskali zavetje v jamah in pod skalnatimi previsi, ko so jih našli. Zelo spretni so bili tudi pri gradnji premičnih zatočišč iz lesa, živalske kože in drugih naravnih materialov. Ponoči so se najverjetneje stisnili drug k drugemu in se pokrili s krznenimi "odejami", da so se pogreli. Toda podnevi so večino časa preživeli aktivno na prostem, najpogosteje popolnoma goli.
Zgodnje različice modernih krem za sončenje
Ponekod so že pred mnogimi tisočletji začeli izdelovati zaščitne paste iz mineralov in ostankov rastlin, ki naj bi kožo ščitile pred sončnimi žarki. To so bile zgodnje različice modernih krem za sončenje. Nekatere, na primer iz mletega lubja izdelana pasta thanaka, ki so jo izdelovali prebivalci Mjanmara, so v uporabi še danes.
Človekova koža se na redno izpostavljanje soncu odziva na različne načine. Zgornja plast kože, vrhnjica ali epidermis, je biološko najaktivnejša. Sestavlja jo sloj mrtvih celic (rožena plast) in sloj živih celic (zarodna plast). Pri večini ljudi koža sčasoma potemni zaradi delovanja posebnih celic, ki tvorijo zaščitni pigment, poimenovan melanin. Ta izjemna molekula absorbira večino vidne svetlobe ter povzroči, da je koža videti temno rjava, skoraj črna. Melanin absorbira tudi škodljivo ultravijolično sevanje. Ljudje proizvajajo različne količine melanina, odvisno od genetike. Nekateri ga imajo veliko in so ga sposobni proizvesti še več, ko je njihova koža izpostavljena soncu. Drugi ga imajo manj in ga tudi ob izpostavljenosti soncu proizvedejo manj.
Raziskave na področju evolucije pigmentacije človeške kože so pokazale, da je bila barva polti ljudi v prazgodovini odvisna od razmer v okolju, v katerem so živeli, predvsem pa od lokalnih ravni ultravijoličnega (UV) sevanja. Ljudje, ki so živeli v okolju, kjer je bila UV-svetloba vse leto zelo močna, denimo v bližini ekvatorja, so imeli temnejšo kožo, ki je zlahka porjavela in je bila sposobna proizvajati veliko melanina. Ljudje, ki so živeli v okoljih, kjer ravni UV-svetlobe niso bile tako visoke oziroma so bile sezonsko pogojene, kot na primer na severu Evrope in v severni Aziji, pa so imeli svetlejšo kožo, katere sposobnost proizvodnje melanina je bila omejena.
Zagorela polt bolj kot kazen, povezana s trdim delom na prostem, in ne spomin na
sproščene počitnice
Ker so se lahko premikali samo peš, naši davni predniki niso veliko potovali naokrog. Njihova koža se je komaj zaznavnim, z letnimi časi povezanimi spremembami jakosti sončne svetlobe in UV-sevanja prilagodila tako, da je poleti proizvajala več melanina in je potemnela, medtem ko je jeseni in pozimi, ko sonce ni bilo tako močno, izgubila nekaj pigmenta. Tudi pri ljudeh s svetlejšo poltjo so bile boleče sončne opekline zelo redke, ker njihova koža nikoli ni utrpela šoka zaradi nenadne intenzivne izpostavljenosti soncu. Ko so začeli sončni žarki spomladi postajati močnejši, se je zgornja plast kože v tednih in mesecih izpostavljanja soncu postopoma odebelila. To še ne pomeni, da njihova koža v skladu z današnjimi standardi ne bi veljala za poškodovano: dermatologi bi bili naravnost šokirani nad usnjatim in zgubanim videzom posončene kože naših prednikov. Barva kože in ravni sončnega sevanja so se z letnimi časi spreminjale in na koži je bilo hitro videti znake staranja. Temu smo še vedno priča pri ljudeh na različnih koncih sveta, ki živijo na tradicionalni način in se veliko zadržujejo na prostem.
Ohranjene človeške kože izpred več tisoč let ni, da bi jo lahko znanstveniki proučili. Toda na podlagi učinkov izpostavljanja soncu pri današnjih ljudeh lahko sklepamo, da je sonce podobne poškodbe povzročilo tudi na njihovih koži. Kronično izpostavljanje sončnim žarkom lahko vodi k nastanku kožnega raka, vendar zelo poredko njegove najbolj maligne oblike - melanoma.
Koža in življenje v zaprtih prostorih
Pred približno deset tisoč leti - kar je kapljica v vedro evolucijske zgodovine - so ljudje preživeli z nabiranjem plodov in zelišč ter lovom in ribolovom. Odnos ljudi do sonca in sončne svetlobe se je močno spremenil, ko so se ljudje začeli ustaljevati in živeti v stalnih naselbinah. Kmetovanje in shranjevanje hrane sta bila povezana z razvojem nepremičnih poslopij. Približno 6000 let pred našim štetjem so mnogi ljudje po svetu že večino časa preživeli v obzidanih naseljih, več časa so preživeli tudi znotraj svojih domov.
Vsa ta potovanja in novi kraji
Medtem ko so se ljudje v preteklih stoletjih več in hitreje selili po svetu ter preživljali več časa v zaprtih prostorih, se njihova koža ni bila sposobna prilagajati vsem novim krajem in življenjskim slogom. A niti naše ravni melanina verjetno niso povsem prilagojene sončnemu sevanju v kraju, kjer živimo, zato nas pred njim ne morejo zaščititi na enak način, kot so morda zaščitile vaše prednike.
Medtem ko je večina ljudi še vedno veliko časa preživela na prostem, so nekateri ostajali doma, če so le lahko. Mnogi so se zaščitili pred soncem, ko so odšli na prosto. Do leta 3000 pred našim štetjem so ljudje razvili že celo vrsto sredstev za zaščito pred sončnimi žarki - sončnike, dežnike, klobuke, šotore in oblačila. Ta naj bi ščitila pred nelagodjem in neizogibno potemnitvijo kože, povezano z daljšo izpostavljenostjo soncu. Čeprav so bila nekatera od teh sredstev sprva rezervirana za plemstvo, na primer sončniki in dežniki v starem Egiptu in na Kitajskem, so jih sčasoma začeli izdelovati in uporabljati vsi ljudje.
Pomembna posledica teh praks v tradicionalnih poljedelskih družbah je bila, da so se imeli ljudje, ki so preživeli večino časa v zaprtih prostorih, za privilegirane - in ta njihov status je potrjevala njihova svetlejša polt. "Kmečka rjava", zagorelost z izrisanimi rokavi na koži, značilna za delo na polju ali vrtu, ni veljala za privlačno: zagorela polt je bila kazen, povezana s trdim delom na prostem, ne pa spomin na sproščene počitnice. Od Velike Britanije do Kitajske, od Japonske do Indije, zagorela polt je postala simbol garaškega življenja.
Tudi če imate temnejšo polt ali na soncu hitro potemnite in vas le redko opeče, utegnete nekoč na lastni koži občutiti posledice izpostavljanja sončnim žarkom, zlasti če ste se jim pred tem dalj časa izogibali. Še posebno škodljivo je denimo intenzivno sončenje v času poletnih počitnic. Koža si po sončnih opeklinah sicer dokaj hitro opomore, vendar nikoli ne pozabi. Velikokrat nas čez desetletja spomni nanje kot na neporavnan dolg.
Zaradi pretiranega izpostavljanja UV-sevanju se precej poveča tveganje za hitrejše staranje kože ter pojav raznih sprememb na koži, tudi bolezenskih. Zdrava zagorelost ne obstaja - porjavelost nas namreč ne ščiti pred nadaljnjo škodo zaradi sončenja, ampak je dejansko prvi znak poškodbe zgornje plasti kože.
