Kralj Elvis: Blišč, večji od življenja in časa

Zdi se, da ima vsak od nas svojega Elvisa, varno nastanjenega nekje v kolektivnem nezavednem. Bil je eden redkih zares ikoničnih ljudi, čeravno danes s tem izrazom opisujemo vse mogoče, celo tako zelo, da je ikoničnost že skoraj povsem izgubila ekskluzivnost. In zdaj, ko na sceni navdušuje nov film o življenju kralja rokenrola, ki mu mnogi napovedujejo velik uspeh na bližajočih se oskarjih, je Elvis spet živ - kot že dolgo ne. Četudi v podobi izjemnega igralca Austina Butlerja.

Obstaja glasbeni Elvis, Elvis, ki je podrl meje rasnega ločevanja, seks simbol Elvis, lasvegaški Elvis, rokabilijski Elvis in hollywoodski Elvis. Pa še kakšen bi se našel. Tako zelo se je spreminjal v času svojega kratkega življenja. Potem so tukaj še Elvisi, kakšne si predstavljajo imitatorji in umetniki, najbolj nepozabna je upodobitev Andyja Warhola. In seveda ... zabuhel, debel, od slave, dela, slabe hrane in tablet skurjeni Elvis, ki je umrl pri komaj 42 letih. Predvsem je Elvis legenda, človek, čigar skromno poreklo in meteorski vzpon so mediji obdelali že tolikokrat, da se zdi že komaj verjetno, da gre za človeka, ki je dihal isti zrak kot vsi ostali. Govoriti o Elvisu je vedno stvar osebnega stališča in percepcije, nič drugače ni s filmom Buza Luhrmanna, ki se nekaterim zdi kot "vročične sanje o Elvisu".

V New York Timesu se sprašujejo, kako govoriti o Elvisu in njegovem slogu, ne da bi ga prikazovali kot kvazar – oddaljen in močno svetleč objekt iz zgodnjega vesolja. Minilo je že 45 let od smrti gospoda Presleyja, skoraj 88 let od njegovega rojstva v skromni hiši v Tupelu. A ostaja tako močan lik. Takoj prepoznaven in hkrati nejasen, simbol ameriškega delavskega juga, iz katerega je izšel, preden ga je pop svet spremenil. Današnja kultura brisanja že poskuša razvrednotiti njegovo delo in se sprašuje, koliko je v njegovi glasbi sploh bilo pristnega - in koliko si je sposodil iz glasbe afroameričanov.

Zasebno je bil njegov okus bolj meščanski

Obstaja tudi manj kompleksen Elvis, bitje stila in mode, ki ga je lažje definirati, a tudi tukaj ostaja Elvis mamljivo izmuzljiv. Čeprav ni povsem jasno, kako je zgradil svojo prepoznavno bleščečo, tudi kičasto podobo, vemo, kaj je najraje nosil. Na začetku je stavil na presenetljivo konzervativne odrske komplete in suknjiče, ki so bili bolj polno krojeni, kot je bilo v navadi v 50. letih. Oblačila so vedno bolj postajala prilagojena njegovim divjim gibom s seksualnim nabojem in vrtenju medenice.

Ko je njegova slava rasla in so se klubi začeli spreminjati v arene, je prepoznavnost od njega zahtevala večjo razkošnost. Tako je nastala obleka, ki jo je njegov menedžer, polkovnik Tom Parker, naročil pri rodeo krojaču z imenom Nudie Cohn. Vidimo jo na naslovnici albuma iz leta 1959 z naslovom 50.000,000 Elvis Fans Can't Be Wrong.Vsak, ki je kdaj obiskal Graceland, ve, da je bil Elvisov domači okus – če ne upoštevamo ikonične džungelske sobe Jungle Room – bolj meščanski, kot je nakazovala njegova javna podoba. Imel je veliko bleščečih avtomobilov (po nekaterih navedbah več kot 260 v svojem kratkem življenju), zasebno letalo in veliko navdušenje nad prstani in obeski, okrašenimi z diamanti.

Oblačila, ki jih najpogosteje povezujemo z njim, so vplivala na številne umetnike, kot so Tupac Shakur, Bruno Mars in Brandon Flowers, pa tudi na modne velikane, kot so Versace, Cavalli in Gucci. Doma je najraje poležaval v udobnih kopalnih plaščih, na odru pa je žarel kot najsvetlejša zvezda sredi vesolja kiča.

V času, ko so bile modne meje med spoloma bistveno bolj strogo določene kot danes, bi lahko Elvisov pompadurski slog označili tudi kot spolno radikalen. Moški glasbeni kolegi tistega časa si zagotovo niso las barvali na vranje črno in se oblačili v pajace kovinskih odsevov. Pri tem ga je pomembno navdihoval in opogumljal okus temnopoltih glasbenikov, zlasti Little Richarda. Elvis svojih las ni le barval, temveč jih je s pomočjo voska in obilice laka oblikoval v prave male frizerske konstrukcije. Brez ravno prav pretiranega kostuma noben njegov album ne bi bil popoln. Imitatorji danes najraje njegov videz posnemajo s pomočjo prepoznavne pričeske in jakne iz črnega lakastega usnja. Lasje Austina Butlerja so v Luhrmannovem filmu črni kot noč, tako kot Elvisovi, čeravno je igralec v resnici svetlolas.

Odprl je pot moškemu estradnemu seksapilu

Zasebno, zlasti ko so njegovi prihodki primerno zrasli, je bil Elvis pravi modni mecen in modni maček. Kot mnogi hipsterji petdesetih let minulega stoletja je bil tudi on naklonjen srajcam s kubanskimi ovratniki, širokim hlačnicam, nagubanim hlačam, natikačem in voluminoznim suknjičem. Gre za modne prijeme, ki se jih še danes poslužujejo številne modne hiše, tudi Prada.

Za razliko od milijonov drugih Američanov takrat in danes je Elvis kavbojke zasebno le redko nosil. Zdele so se mu preveč grobe in spominjale naj bi ga na skromno, delavsko poreklo. Kolikor se ga je še sploh spominjal, saj je Hollywood čudežnega južnjaškega junaka delavskega razreda zaposlil tako zelo, da je v 13 letih posnel 31 filmov. Novih modnih trendov se je Elvis domislil le malo, je pa priljubljenost nekaterih pomagal povečevati. Tako bo večno ostal povezan s havajskimi srajcami, ki jih je leta 1961 nosil v svojem obdobju Blue Hawaii, črno usnjeno jakno, ki jo je nosil med televizijskim nastopom leta 1968, in rokabilijskim slogom, ki je bil takrat med ljudmi s podeželja že priljubljen. Razne kavbojske jakne z zlatimi našitki, bleščicami in svetlikajoči čevlji pa so brez dvoma Elvisovo maslo. Kot tudi slavni s kristalčki in neti pošiti kombinezoni, danes uspešnica v času noči čarovnic. Pomembno je utrl pot moškemu estradnemu seksapilu, še preden so po njegovih stopinjah zakorakali Prince, David Bowie in danes Harry Styles, ki včasih obleče tudi krilo ali pajac iz srebrnih božičnih angelskih laskov.

Enodelna uniseks oblačila so bila v času največje Elvisove slave praktična rešitev, ki jo je zasnoval Bill Belew, Elvisov kostumograf. Omogočiti mu je želel več svobode pri gibanju na odru in poudariti njegovo takrat še vitko postavo. Stoječi, pogosto celo čipkasti ovratniki niso le uokvirjali Elvisovega znamenitega profila, zdelo se je, kot da pokonci držijo njegovo vedno težjo glavo. Premišljeno izbrana oblačila niso le za večnost zacementirala podobe legendarnega glasbenika, dajala so vtis, da imamo opravka z božanskim, piše New York Times. Elvis je že davno presegel meje mode in slave in postal nesmrten.