Lažje je biti jezen kot srečen

V nekih čudnih časih živimo. Biti moramo lepi, fit, postavni, veliko je treba potovati, se slikati pri tem in moramo biti srečni. Odkloni so nezaželeni, nenasmejani ljudje nimajo pretirano sledilcev in občudovalcev, le ekstremno srečni in zadovoljni dobijo srčke in lajke. Pa mucki in kužki in sončni zahodi, ampak to je drug sentiment ... No, pa je prišla epidemija in ponudila običajnemu ljudstvu cel novi prostor, vesolje če želite, za nabiranje pozornosti. Jezo! Precej očitno je, da je lažje biti jezen kot srečen ali vsaj zadovoljen. In še nekaj ima jeza - potrka na čustva prijateljev, znancev in neznancev veliko bolj močno in učinkovito, kot neko brezzvezno stanje veselja. In če si povrhu vsega jezen zato, ker se boriš za svoje pravice in je tvoja jeza zategadelj tega še legitimizirana, pa toliko bolje! Gremo, naši!

Iskanje krivcev je preprosto, vsak dan se nam ponujajo na televiziji in nam razlagajo, kaj vse moramo in česa ne smemo. In če krivcev ni dovolj, poiščemo še druge tarče in somišljenike, pa začnimo en majhen upor. Ni važno, kakšne so podlage, je jeza dovolj velika in mogočna! Na ulice, pred šole, gremo. In debatirajo doma, v družbi, službi, na omrežjih. In celo z otroki, ki preprosto nimajo kapacitet, da bi razumeli to jezo, sploh pa učiteljica pravi drugače. Doslej je veljalo, da se učiteljico in starše uboga. Neverjetna stiska mora biti, če je sedemletnik razpet na dva konca svojega sveta, še preden mu možgani dozorijo dovolj, da bi razumel to godljo.

A sreča pa je vendarle, da se vedno znova izkaže, da je takih nesrečnikov relativno malo. Sončki so se pametno in lepo znašli s testi v šolah in demonstrirali praktični razum in strpnost. Očitno se lahko od sončkov naučimo marsičesa. Tudi tega, da se, če ti nekdo vzame igračo, ne splača jeziti in kričati, ampak ugotoviti, kako si jo deliti, in da je deliti dobro in da je tudi v tem lahko sreča, če se več otrok igra isto igro in pri tem sodeluje, ne pa tekmuje.

Sončki so torej še vedno srečni, kljub palčki v nosu. Pa bodimo iskreni - tudi večina staršev je normalno razmišljujočih in delujočih ljudi, večina glav v tej družbi je treznih in racionalnih. Še sreča, ker nekaj časa je kazalo, da nas zagrinja oblak somraka razuma, pa ni tako, le jezni kričijo pretirano glasno in precej slabo ločujejo pojma epidemija in vlada. Prvo je povzročil virus, drugo pa volivci, torej mi. Virus bomo že enkrat obvladali, saj imamo znanost in znanje.

Še leto ali dve, pa bo epidemija mimo, če nas seveda ne preseneti kaka nova različica, in precej nesrečno bi bilo, če bi iz nje izšli jezni in skregani, razdeljeni med cepljene in necepljene. Še hujše pa, če se bodo te zamere vlekle dalje. Si predstavljate, da bi se generacije odraslih sončkov - tako, kot se danes obkladamo z nekimi zgodovinskimi ideologijami - obkladale s "Tvoji starši so bili cepljeni!" ali "Tvoji so pa bili anticepilci!" Lepo prosim, ne. Te nesreče je bilo že preveč.