Ko basi grozijo, da bodo pustili trajne posledice zvočnikom

"Smooth like BU-TTER, like a cri-mi-nal under coveeeeer!"

"Gledat će me cijela Bosna na svakom kanalu ..."

"Like a BOOM BOOM ... (nekaj korejskega, ni važno, samo da so basi)."

"I'll do it my waaaaaay!"

"You want me, I want you, baby ..."

"My sugarboo, I'm levitating, yeah, yeah ..."

"Time of my liiiifeee!"

"O-ri-on sakso-fon, mesec kontrabas ..."

"Ovo himna je generacije,

živimo od sekiracije ..."

Dobro, ni mozaik, ampak z leti morda dobi vse skupaj smisel in obliko in bo tudi mozaik, kaj pa vem. Za zdaj je glasbeni udarni vihar pri nas doma vse prej kot karkoli, kar bi imelo strukturo ali bi sploh spominjalo na kakršen koli red. Skoraj najstnica pobira glasbene vplive praktično povsod in temu primeren je domači glasbeni izbor. Od vplivnic zdaj največ štejejo itak vrstniki in sestrične (hvala, drage moje), nekaj je iz filmov, nekaj neznanega izvora, okej, nekaj pa od doma ali pa usluga materi, ko se mi na obrazu izriše resna skrb za stremenca in nakovalca, ki se tisti hip vozijo v avtomobilu. Sploh ko se gremo Blackpink. In ko basi grozijo, da bodo pustili trajne posledice zvočnikom.

Skratka, najstniška muzikologija trka na vrata, in kadar ni preveč boleče (in ko ni nenavadne težnje, da se komad ponovi vsaj petkrat zaporedoma), je prav zabavno. Recimo peti v korejščini, čutiti bolečino z One Direction (tega ne razumem, očitno ni aktualnega boybanda), poplesavati s slovensko popevko, bobnati na Queene po armaturki. Zadeva je sploh eksplodirala in zbezljala na poti z morja, na nagneteni in razvlečeni hrvaški A1. Nekje pri Lučkem je koreografija postala tako izrazna, da so neki Madžari vsaj petkrat prehiteli najin avto in gospa srednjih let se nama je vsakič bolj režala. Mimogrede, ste kdaj opazili, kako neverjetno zdolgočaseno izgleda večina ljudi na sprednjih sedežih? Kako zrejo vsak v svojo točko na obzorju?

Neverjetno, kako lahko dostopna zadevščina je danes glasba. Pri nas je youtube vladar. Vse je na dosegu dotika. No, v mojih časih smo snemali komade tako, da smo kasetar prislonili ob televizijo, ko je MTV predvajal Dancing in the street, in stisnili rec in play. Cele kompilacije so nastajale! Spomnim se, da nas je najbolj jezilo, ko je Stojan Auer na Top 20 vedno prekinil komad pred koncem in nekaj govoričil. Tako je bilo z nami vedno nekaj Stojana. Ampak mali pirati se nismo dali, na namagnetene trakove smo spravili domala vse, kar se je dalo, kvaliteta zvoka je bila temu primerna, a motilo ni nikogar. Ploščki so bili v bistvu kar korak nazaj, potreboval si računalnik in nastala je cela komplikacija, nič več ni bilo zabavnih klik vložkov, izginil je tudi Stojan. Enkrat sem poskušala to s kasetami razložiti tamali, ustavili sva se pri: "Kaj, televizije ste imeli?!" Očitno mislijo, da so se njihovi starši še borili na požiralnikih in kradli iz peharja suhih hrušk. Zabrusila sem le, da sem jaz kot najstnica vsaj imela pravi boyband, ki je pel v angleščini, in nisem razvozlavala korejščine!

Ne vem, kako je z drugimi, ampak evolucija glasbenega okusa in tehnik je strašno zabavna, stremenca in nakovalca gor ali dol.