Do epidemije se mi je zdel precej neškodljiva zadeva. Mucki, kužki, malo kuharije, stališč, svetovnonazorskih in domačepolitičnih, pa malo izletov in podobno. Ne nujno v tem vrstnem redu. Nekaj čudenja sicer vsake toliko je že dostavil. Recimo, kako resno nekateri jemljejo sebe in svoja spletna življenja pa kako resno jemljejo slike življenj drugih. Saj vemo, vsi imamo tistega prijatelja, ki nikoli ne objavi ničesar, ve pa natančno, kaj vse počnejo drugi. In če ne ve čisto vsega, potem na veliko in obilno sklepa tako dolgo, da nastane lepa zgodba, ki se jo lahko učinkovito prodaja dalje. Ni lepšega za narod, ki so mu po pravilu stvari drugih pomembnejše od domačih in so mu tako zelo pri srcu resničnostni šovi.
Facebook ponuja vpogled v življenja drugih in še pomembneje - režiranja svojih življenj po bolj prijaznem scenariju od resničnega. Zato so na neki način prav simpatične neobdelane, rahlo zamegljene fotografije nekoliko začudenih dedkov in babic ob nedeljsko pogrnjeni mizi. Še je resnično življenje tam nekje.
No, epidemični facebook je medtem dobil čisto nove dimenzije. Prijazne dedke in babice, še bolj pa mlajše mamice in očke je epidemija spremenila v nekakšen klon med volkodlaki in križarji resnice. Kjer je kdo pomahal s kakšno covidno temo, so jim zrasle ogromne čeljusti s čekani in začeli so neutrudno parati in trgati, gristi do krvi. Noro! In še huje, vse to v imenu resnice, pod parolo skrbi zase in druge, razkrinkavanja velike zarote. Kot da bi se iz amaterskih fotografov nedeljskih kosil spremenili v nekakšne povampirjene in razjarjene pridigarje, ki vedo, da je epidemija en velik nateg in da jih želijo znanstveniki in zdravniki samo opehariti za nedeljska kosila. Človeka prime, da bi kar izbrisal vse skupaj in se zavlekel v kotanjo, pa naj ta čudni novi srednji vek mine.
A ker po službeni dolžnosti objavljamo prispevke tudi na tem omrežju, po drugi strani pa moramo ostati priklopljeni v ta svet, smo tudi novinarji postali prikladna tarča križarjev. Jaz sem menda strašno podkupljena in zaslepljena, ker ne vidim, da sogovorniki lažejo, dejstvo je kakopak tudi, da članki iz znanstvenih revij prirejajo resnico. Za očitke, ki so leteli name, me ni preveč skrbelo, že vem, da nimam jahte ali super avta, se mi je pa pošteno zataknilo v grlu, ko so pričeli trgati ljudi iz prvih vrst epidemije. Saj vemo, tiste v skafandrih, ki so postavili na stranski tir družine in jim niti na kraj pameti ni padlo, da bi pogledali na facebook, ker so bili preutrujeni. Še sreča, ker tiste gomile sovraštva, ki so se zlivale čez njih in njihov trud, bi jih verjetno spravile v popoln obup. Tisti čas se mi zdi, da se je človeštvo približalo dnu in facebook je popolnoma brez krmila ponudil ves širni prostor za množenje in razrast sovraštva proti ljudem, ki so v tem času - reševali druge ljudi.
S cepivi je prišlo še obdobje drugih resnic, vrstili so se napadi na stroko, norčevanja, celo grožnje. Že res, da je s pilotiranjem epidemije v Sloveniji marsikaj, pravzaprav veliko narobe, ampak brez teh ljudi bi bilo najbrž narobe še veliko več. Zato hvala lepa, facebook, se vidiva še kdaj. Predvidoma, ko bodo tvoj lajtmotiv spet kužki in mucki in srčki in sončni zahodi. Do takrat pa - strezni se in vzemi tableto proti vampirjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
