V Jasperju je na voljo manj prenočitvenih kapacitet, cene pa so zasoljene, kar je morda tudi eden od načinov upravljanja nacionalnega parka in varovanja pred ogroženostjo, ki jo povzroča masovni turizem. Kljub temu da smo svoj dopust načrtovali dobrih šest mesecev pred odhodom, smo bili zaradi zasedenosti prisiljeni v vsakodnevno 60-kilometrsko vožnjo med parkom in Hintonom, mestom na severovzhodnem obrobju Jasperja. A vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Vsako jutro nas je kar ob glavni cesti proti osrednjemu delu Jasperja pozdravljal mogočen karibu oziroma severnoameriški jelen, v strmini nad cesto pa čreda divjih kozic oziroma muflonov. Takoj ko smo zavili v stranske doline, pa smo lahko spremljali črno medvedko, ki sta ji nerodno sledila mladička.
Vsepovsod Slovenci
Ledenik Athabasca
Najbolj slikovita pot je nedvomno ledeniška dolina ob rekah Sunwapta in Athabasca, ki se vijeta od roba Banffa do Jasperja. Ledeniško območje Columbia sestavlja tudi ledenik Athabasca, ki je najlažje dostopen in zato najbolj obiskan ledenik v Severni Ameriki. Zaradi pospešenega taljenja se na leto skrajša za približno pet metrov, a turisti še kar rinemo vse do njegovega izteka. V stotih letih se je zmanjšal že za polovico, čeprav debelina snega meri med 90 in 300 metri. Table opozarjajo, da je hoja zaradi razpok nevarna in da je v globokih razpokah ledenika izginilo že veliko obiskovalcev, ki jih niso mogli rešiti. Zato je dostop temu primerno ograjen ali - seveda za zasoljeno plačilo - voden. S snežnim vozilom te pripeljejo na ledenik, kjer ti omogočajo "varno" hojo. Ne nasedamo tovrstnim ponudbam, pogled od daleč je dovolj mogočen in hkrati opominjajoč. Tudi komercialnemu postanku na stekleni ploščadi v obliki podkve, ki omogoča razgled nad dolino Sunwapta, ne nasedamo. Nadaljujemo pot, kjer se zaradi izjemnih naravnih lepot lahko ustavimo vsakih nekaj deset kilometrov.
Kanjon Maligne
Kljub množičnemu obisku si je vredno ogledati kanjon Maligne. Ime izhaja iz francoske besede "malice", kar pomeni zlo in opisuje zloveščo reko, ki že več kot deset tisoč let dolbe korita do globine 51 metrov, z erozijo ustvarja skalne skledice, slapove in ožine, da jih je na nekaterih delih mogoče celo preskočiti.
Muzej Yelowhead
Oblačno vreme je imelo dvojno korist, videli smo več živali, ki se niso skrivale pred vročino, hkrati pa smo se pred dežjem za kakšno urico skrili v Yelowhead muzej in se seznanili z bogato lokalno zgodovino. Jasper je bil z izgradnjo železniške proge leta 1924 sprva železniško naselje. Ime je dobil po Jasperju Hawesu, ustanovitelju trgovskega podjetja s krznom, imenovanem Northwest Company, ki je obvladovalo severozahodni predel Kanade, medtem ko je vzhodni del Kanade pripadal znamenitemu podjetju Hudson's Bay. Arhitekturni značaj železniškega naselja je ohranjen v nekaterih stavbah, ki so bile zgrajene po načrtih arhitekta iz Edmontona: železniška postaja, sedež današnjega informacijskega centra in nekdanja policijska postaja. Pročelja so deloma lesena, deloma pa dekorativno obložena s prodnimi kamni, kar naj bi odsevalo lokalno tradicijo. Na drugi strani pa preseneča sodobno oblikovana in prečiščena arhitektura novih javnih zgradb, kot sta prizidek h knjižnici in nova srednja šola, ki estetsko dovršeno sledita kontinuiteti in značaju lokalnega stavbnega izročila.
Z ustanovitvijo parka leta 1930 so se bili železniški delavci prisiljeni izseliti v Hinton, park pa je pričel razvijati svojo turistično industrijo. Jasper šteje 6000 prebivalcev in je v primerjavi z Banffom resnično bolj avtentičen, manj komercialen in bolj umirjen. Razlog je seveda tudi v oddaljenosti, saj Banff zaradi bližine Calgaryja obišče veliko več dnevnih turistov, kar je za Jasper tako rekoč nemogoče. Jasper je turistično zasnovan kot servis planincem, pohodnikom in alpinistom. Pri roki so trgovine z nujno pohodno opremo in povsem zmernimi cenami, velika javna pralnica, restavracije za vse okuse, pekarne in kavarne.
Regionalni park Robson
Na poti iz Jasperja v Vancouver se ustavimo še na obrobju regionalnega parka Robson. Da si še zadnjič pretegnemo noge, se podamo na pot, ki vodi proti vznožju najvišje kanadske gore v Skalnem gorovju, Mount Robsonu, in naprej. Žal je imel vrh v zgodnjem jutru megleno kapo, a nog si vseeno nismo zastonj pretegnili, saj smo si oddahnili ob jezeru Kinney. Pot nas je vodila skozi gozd, ki je spominjal na Pohorje. Tudi gob je bilo veliko. Srečevali smo žareče obraze pravih planincev, ki so se z nabasanimi nahrbtniki, opremljeni s šotorom ter obveznim zvončkom in medvedjim sprejem za pasom, v gojzarjih in z zavidljivim tempom odpravljali na večdnevno, 22 kilometrov dolgo pot, ki je razdeljena na etape z možnostjo bivakiranja, ali se celo že vračali z nje. To bi bilo tisto pravo! Hja, davek za nas, klasične turiste, ki hočemo vse zajeti v eno veliko zajemalko z upanjem, da vsebina ne pljuskne preveč čez rob. Še zadnja turistična nalepka je prelaz Bow na višini 2070 metrov, od koder vodi krajša pot do razgledne točke nad ledeniškim jezerom Peyto. Čeprav se na razgledni točki res gnetemo, je pogled izjemen. V odsevu turkiznega jezera se ogledujejo okoliške gore, jezero pa v obliki zvezde repatice sameva, nikjer obiskovalcev, kanujev, objektov, le ena sama brezmejna in neopisljiva lepota.
Kar težko smo se poslovili, narava nas je potegnila v svoje naročje, a čakala nas je dolga pot proti Pacifiku. Ker je pot iz Jasperja do Vancouvra enostavno prevelik dnevni zalogaj, saj je treba upoštevati obvezne postanke, smo prenočili v Kamloopsu in zjutraj nadaljevali vožnjo po avtocesti, ki se strmo spušča proti morju. Krajinska slika se spreminja, gozdovi izginjajo, več je travnikov, ki preidejo v ravninski svet in poljedelsko zaledje zahodne kanadske prestolnice. Mimo bežijo brezkončni nasadi jagod, borovnic in malin, zrak postaja prijetno poletno zatohel.
V nedeljskem opoldnevu prispemo v Surrey, mesto jugovzhodno od Vancouvra, kjer nas gosti prijatelj Dragan, po rodu Srb iz Sarajeva, ki že več kot dvajset let prebiva v Kanadi. Sprejme nas z vso pregovorno srbsko gostoljubnostjo. Sedimo na terasi in uživamo ob čevapčičih, piti, to je skutni burek, in šopski solati - mali "jugoslovanski" raj in nostalgija. Prepustimo se njegovim zgodbam, ki oplemenitijo naše počitnice, in uresniči se želja doživeti mesto in državo, kot jo vidijo domačini.
Prihodnjič: "Tu bi živela, če bi bila primorana ostati v Kanadi."
