Stil sodobnih modnih ikon od Davida Beckhama preko The Rocka do Nicka Jonesa, razglašenega za moškega z najboljšim stilom v lanskem letu, ima korenine v dandyju Georgeu "Beau" ("Lepem") Brummllu, ki je v 18. stoletju odločno kršil modna pravila in postavljal nova, kakopak svoja. Za prisostvovanje pri vsakodnevnem oblačenju moškega z najimenitnejšim stilom v Londonu so stali v vrsti, med njimi prestolonaslednik Jurij, waleški princ in znameniti lord Byron. Vse je v stilu déjà vu spominjalo na prav takšen happening na dvoru francoskega sončnega kralja Ludvika XIV. Brummell je gol pred ogledalom, ob pomoči nepogrešljivega služabnika Robinsona, ki mu je podajal oblačilo za oblačilom, imenitneže učil novega ter elegantnega načina oblačenja, s katerim bodo izražali predvsem svojo osebnost. Uveljavil se je nov stil, imenovan dandizem.
Napudrani lasje in kič v oblačenju
Pred Brummllovim modnim pohodom so se premožni moški odevali v svilo, saten ali žamet ter izbirali svetle ali pastelne barve, pa čipke, vezenine ter bogate naborke, si pudrali lase in izdatno dišavili s parfumom. Prvi in največji modni ekstremisti v tovrstnem moškem oblačenju so bili tako imenovani macaroniji, mladi modno ozaveščeni aristokratski moški, zbrani v londonskem Macaroni klubu, kjer so veljala posebna interno opredeljena pravila oblačenja in vedenja. V oblačenje so prinesli kontinentalno, predvsem italijansko modo, kulturo in kulinariko ter vzbujali ekstremno pozornost in posmeh s svojim kontroverznim, pravzaprav trapastim stilom oblačenja. Paradirali so z glomaznimi lasuljami, ozkimi hlačami, segajočimi do kolen, suknjiči z ogromnimi gumbi, črtastimi dokolenkami, bleščečimi špičastimi čevlji in sprehajalnimi palicami, pomanjkanje osebne higiene pa nadomestili z izdatno uporabo pudra in parfumov.
Sodobni dandyji
"Moj način oblačenja ima izrazito psihološko noto. Z obleko želim izraziti svoj notranji jaz," razlaga eden od sodobnih dandyjev, moških, ki aktivno sledijo modnemu slogu in dajo veliko na to, kako se bodo predstavil svetu. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasnjuje, da je dandy v oblačenju in vedenju pretirano eleganten moški, za angleške dandyje pa dodaja nadutost kot značajsko značilnost. Sodobni moški se pri oblačenju v marsičem vračajo k elementom, značilnim za ta stil. Jasno, da jim tempo življenja ne omogoča, da bi za oblačenje pred ogledalom porabili številne ure, si pa želijo izraziti svojo individualno noto z elegantnim in edinstvenim stilom.
Nedavno umrli modni kreator Karl Lagerfeld je nekoč izjavil: "Menite, da kreiramo za ljudi s stilom? Kreiramo za tiste, ki so negotovi!" Povedano drugače, če želimo dobiti konkurenčno prednost pred enako kvalitetnimi tekmeci, se moramo znati "zapakirati, napihniti, v sodobnem jeziku ustrezno stilizirati". Tako moški še danes nevede sledijo nekaterim Brummllovim načelom, na primer, da je smotrneje privoščiti si dragocen in dobro krojen kos oblačila kot pa nakupovati kupe cenenih oblačil. Jasen jim je pomen kvalitete oblačilnih kosov, izvrstno krojenih in sešitih, pa tudi učinek drobnih modnih detajlov.
Klasični kosi, ki jih ima dandy v omari, so plašč, suknjiči, srajce z manšetami, kravate, šali (najverjetneje iz svile in kašmirja) in dobro krojene hlače. Glede na priložnost lahko doda klobuk, rokavice, telovnik in celo usnjeno jakno, pri materialih pa bo krmaril med tvidom, lanom in svilo. Ko sodobni dandy poseže bo džinsu, bo izbral izvrstno krojene džins hlače, zaokrožene s kvalitetnim pasom in usklajene z izbranim suknjičem, srajco ali puloverjem ter najboljšimi stilskimi čevlji, ki jih premore. Pravega dandyja nikoli ne bomo ujeli z neurejeno frizuro ali brado (če se je zanjo odločil in jo morda celo pokombiniral z uhanom ali tetovažo). O njegovi izvrstni osebni higieni ne gre izgubljati besed. Za njim bo žlahtno dišalo, uporaba kreme za okoli oči ali tiste za skrivanje podočnjakov in skrbno negovanje rok, je sama po sebi umevna. Lepi Brummell se ne da, ostaja tudi ikona sodobnim dandyjem, njegov dandizem tako živi naprej.
Dandy, pretirano eleganten in nadut
Nov modni slog, ki ga je uvedel Brummell, je imel dve zapovedi: oblikovati tako videz kot osebnost. Za dandyja je veljalo, da ima prefinjen stil, njegova oblačila so elegantna, kroji preprosti, barve harmonizirajo, skratka vse sledi reku "manj je več".
Neodvisnost dandyjev, njihova samozavest, aristokratska superiornost, originalnost, samoobvladovanje in prefinjenost se niso izražali zgolj v stilu oblačenja, marveč so predstavljali njihovo življenjsko filozofijo in provokativno individualnost.
S čim je torej Brummell zasnoval moško modo, kot jo poznamo še danes? Ključni oblačilni kos, ki ga je uvedel, je bil suknjič, oprijemajoč se in izvrstno krojen ter odlično sešit. Končal se je nad pasom, bil praviloma modre barve, pri čemer se je ovratnik ob vratu zavihal navzgor. Za večerne priložnosti je uvedel črn suknjič, ki še danes velja za klasiko moškega oblačenja. Zavrnil je nošenje pumparic in belih nogavic ter jih nadomestil z ozko krojenimi hlačami slonokoščene barve in jih zataknil v visoke črne škornje; svoje naj bi bil do visokega sijaja poliral s šampanjcem.
Njegov črni suknjič je postal klasika
Vsak dan sveže spodnjice
Iz današnje perspektive so njegovi največji doprinosi k modi že omenjena preprostost in elegantnost v moškem oblačenju in dnevno menjavanje spodnjega perila. Sleherni dan se je začel z dvourno kopeljo in masažo kože, saj je bila za zanj "prvi sloj" obleke. V osebno higieno je vnesel štiri pravila: dnevno kopanje, ki naj nadomesti do tedaj uveljavljeno umivanje zgolj obraza, dlani in rok; kopanje namesto znojenja, za katero so bili prepričani, da prežene toksine; kopanje v vroči in ne v mrzli vodi, kot je bil običaj; uporabo mila namesto kupov pudra, losjonov in parfumov.
Na vprašanje, kakšni naj bi bili posameznikovi letni stroški za oblačila, je predlagal nesramno visoko vsoto 800 funtov, kar bi dandanes zneslo okoli 67 tisoč funtov. Za jasnejšo predstavo - plača obrtnika je bila v tistem času en funt na teden.
Zgodovinarji menijo, da je bil najboljša kreacija pravzaprav on sam kot samooklicani dandy. O sebi je namreč oblikoval mit uspešneža, ki se je vzel od nikoder in postal nekdo, ki lahko postavlja pravila drugim. V 19. stoletju se je njegov mit še okrepil.
Znal z vojvodinjami in kuharicami
Izhajal je iz družine nižjega plemstva, njegov dedek je bil trgovec, oče pa sposoben osebni tajnik lorda Northa. Kot tretji otrok se je rodil leta 1778 v Westminstru in živel v luksuznem okolju ter imel že od malega možnost spoznavati vplivne in šarmantne osebnosti. Šolal se je na prestižni šoli Eton, kjer je postal prepoznaven po brezhibnem oblačenju in uglajenem vedenju, s čimer je odločilno vplival na mladce okoli sebe. Presedlal je na Oxford, se tam ponovno izkazal s svojo superiornostjo, nikjer pa z navdušenjem nad študijem.
Kot nižji oficir se je priključil huzarski enoti pod neposrednim poveljstvom 32-letnega waleškega princa, bodočega kralja Jurija IV., s katerim je sklenil tesno prijateljstvo. Prestolonaslednika, stigmatiziranega zaradi prevelike teže, je očaral s samozavestnostjo, drznostjo, nečimrnostjo, sijajnimi hitrimi in duhovitimi odgovori ter prefinjeno osebno urejenostjo. Njuno prijateljstvo je večni navdih za vsebine filmov, romanov in nadaljevank. Stewart Granger ga je ob Elizabeth Taylor upodobil v filmu leta 1954, James Purefoy pa v novejši angleški različici iz leta 2006. Skratka Brummell se je s pomočjo
Kdo je tvoj debeli prijatelj
Brummell se je po odhodu iz vojske preselil v London na Chesterfield Street 4, v imenitno meščansko hišo, ki ji danes obeležje dveh imenitnežev, ki sta živela v njej (ob njem še kasnejši premier Anthony Eden), daje posebno tržno vrednost. Pred petimi leti je bila na prodaj za 8,5 milijona funtov.
V Brummllovem času je London postal najbogatejše in najbolj kozmopolitsko mesto v Evropi, mnoge spremembe, tudi na modnem področju so bile na vidiku. Med njimi tudi dilema o tem, ali si napudrati ali ne napudrati las, ki je dobila kar politične razsežnosti. Parlament je namreč leta 1795 nabil davek na puder za lase, da bi tako pomagal financirati razplamtelo angleško-francosko vojno. Najprominentnejši člani britanske elite so v tistem času opustili nošenje lasulj, si nehali pudrati lase ter začeli nositi kratke lase s frizuro po rimskem vzoru "à la Brutus".
V Londonu je postal arbiter elegantnosti v sredini pomembnežev in njegov vzvišeni položaj je dobil pridih svetovljanske arogance in cinizma, kar ga je na koncu stalo izgube prestolonaslednikove naklonjenosti in finančne podpore. Sodu je izbilo dno, ko je Brummell vpričo prestolonaslednika prijatelju glasno postavil posmehljivo vprašanje, ki se je nanašalo na debelušno postavo waleškega princa: "Alvanely, kdo je tvoj debelušni prijatelj?" Podpora waleškega princa je usahnila, s tem pa tudi lagodno Brummllovo življenje s prirejanjem razkošnih zabav in nebrzdanim zapravljanjem ter kockanjem. Zapravil je še celotno dediščino, ki jo je prejel po očetovi smrti in je znašala izdatnih 30 tisoč gvinej (v današnji vrednosti okoli pet milijonov funtov). Trošil je več, kot je bil finančno sposoben, si nenehno sposojal denar, dolgovi so se kopičili, izterjevalci pa so trkali na vrata njegovega domovanja. Bil je zasvojen z igrami na srečo in na ruleti zaigral ves sposojeni denar kakor tudi prihranke svojega modrega ter zvestega služabnika Robinsona. Nekateri viri ocenjujejo, da je v eni noči lahko zaigral 10 tisoč funtov in bil na koncu dolžan 600 tisoč funtov, 20-krat več kot je znašala vrednost njegove dediščine.
Sifilis, norost in revščina
Sedemnajst let po prejemu dediščine je Brummell bankrotiral. Pri 38 letih je bil primoran zbežati v Francijo, sicer bi ga bili zaradi dolgov obsodili na zaporno kazen. Za petami mu je bila četa upnikov, pri katerih si je sposojal denar za kockarske strasti ali pa jim ni plačeval računov za svoje življenje s stilom. Njegovo premoženje v Londonu so prodali za poplačilo dela dolgov. V tem času so se pri njem pojavili tudi prvi znaki sifilisa, posledica rednega obiskovanja bordelov, ki je bil kasneje zanj tudi usoden. Sčasoma si je ponovno pridobil naklonjenost tedaj že ustoličenega kralja Jurija IV., ki mu je namenil mesto konzula v Caenu z letno plačo 800 funtov. Bistveno premalo, da bi lahko odplačal dolgove, po kraljevi smrti pa mu je bila podpora ukinjena.
Pozabljen, bolan in dementen je 30. marca 1840 umrl v umobolnici v francoskem mestu Caen. Pokopan je na tamkajšnjem protestantskem pokopališču, njegovi občudovalci še danes obiskujejo njegov grob. V Londonu nanj spominjata njegova skulptura za arkadami Piccadilly in spominska plošča na hiši, v kateri je živel.
