Mafijski morilec po četrt stoletja znova na prostosti

Prihodnje leto, 23. maja 2022, bo minilo 30 let od enega najbolj predrznih umorov tožilcev ali sodnikov ne le v Italiji, ampak nasploh (če izvzamemo, da je kolumbijski narko šef Pablo Escobar dal razstreliti kar celo sodišče). Na omenjeni dan leta 1992 je namreč silovita detonacija vrgla v zrak dobršen del avtoceste med palermskim letališčem in Palermom, blizu mesteca Capaci. Mafija je dobro vedela, da se ob koncu tedna tožilec Giovanni Falcone iz Rima vrača v rodni Palermo. Ob eksploziji na avtocesti je bil v avtomobilu skupaj z ženo Francesco Morvilla, sodnico, in tremi policisti - Roccom Dicillo, Antoniem Montinarom in Vitom Schifanijem. Silovite eksplozije ni preživel nihče, posledice so bile vidne skoraj dva kilometra naokoli, detonacija pa je bila tako silovita, da so tresljaje zaznali tudi monitorji, ki spremljajo potresne sunke. Nič čudnega, podtaknjene je bilo pol tone razstreliva, tudi TNT.

Mafija se je tako rešila tožilca, ki ji je zadal precej hudih udarcev in izgub, Falcone pa je bil tudi zaslužen za prvi veliki sodni proces proti vodjem mafijskih družin in za sprejetje zakona, ki je mafijcem skesancem v zameno za pomembne informacije dal možnost za izrek nižje kazni, spremembo identitete ali kakšne druge ugodnosti.

Prav dejstvo, da je postal skesanec, je pripomoglo, da se je zadnjega dne letošnjega maja po 25 letih znašel na prostosti človek, ki je sprožil eksplozijo, v kateri je umrl Falcone. In je bil vpleten tudi v umor sodnika Paola Borsellina, tesnega Falconejevega prijatelja in sodelavca, s katerim je v Palermu tudi skupaj odraščal. Giovanni Brusca (64 let) je ime človeka, ki mu pripisujejo vsaj sto umorov za mafijske družine, predvsem za proslulo Cosa Nostro. Sam je sicer trdil, da je umoril vsaj 260 ljudi, a da je nekje pri tej številki izgubil izračun. O njegovi brutalnosti priča tudi dejstvo, da je bil med njegovimi žrtvami enajstletni deček Giuseppe di Matteo, sin enega od skesancev. Brusca je naročil ugrabitev dečka in ga je potem zadrževal natanko 779 dni, ga mučil, nato pa naročil svojemu bratu Enzu in še dvema moškima, naj dečka umorijo. Na koncu so fantka potopili v sod s kislino. Vse iz maščevanja, ker je dečkov oče Santino di Matteo v zaporu postal skesanec.

​Merjasec in skesanec

Brusco so zaradi nizke rasti in čokate postave klicali Merjasec. Potem ko so ga izpustili iz zapora, kar je v Italiji povzročilo val protestov in pikrih komentarjev na račun oblasti, so ga pospremili na skrivno lokacijo, kjer bo živel še naslednja štiri leta, kolikor bo še pod nadzorom oblasti. Javnost je zaradi njegovega odhoda na prostost ogorčena, ne glede na to, da je kot skesanec organom pregona dal številne informacije o mafijskih združbah in posameznikih, ki so zaradi tega pristali v zaporu in bi brez zgovornih dokazov iz Bruscovih ust mnogi ostali nekaznovani. Ironija usode je, da je bil zakon o skesancih, ki omogoča krajšo oziroma milejšo kazen, v Italiji sprejet prav po zaslugi najbolj znane Bruscove žrtve, tožilca Falconeja. Tudi sestra umorjenega Falconeja je ob izpustitvi Brusce rekla, da ji je zaradi tega hudo, "a tako je hotel".

Različne olajšave za skesance so namreč italijanski borci proti mafiji uvedli kot edini možen način, da od znotraj oslabijo najprej Cosa Nostro, potem pa še druge mafijske združbe in posamezne družine. Leta 1980 so v Italiji ustanovili Antimafijski pol, idejni vodja je bil Rocco Cinnici, čigar cilj je bil uničiti ali vsaj oslabiti sicilsko mafijo. A že tri leta po ustanovitvi pola je Cinnici umrl v eksploziji svojega avtomobila, na čelu združbe pa ga je nasledil Antonino Caponnetta. Skupaj s Falconejem in Borsellinom so začeli boj proti mafiji, sprva proti sicilski Cosa Nostri kot najmočnejši združbi, potem pa so se usmerili še k drugim. Skesance, ki bi organom pregona lahko dali koristne informacije ne le o mafijskih združbah, temveč tudi o njihovih povezavah s politiko in gospodarstvom, so sklenili pridobiti na dva načina. Eden je bil, da prepričajo tiste nekdanje pripadnike mafije, ki so se jim mafijske družine in združbe odrekle, jih celo obsodile na smrt ali jim umorile družinske člane in so se bili zato mafiji pripravljeni maščevati tako, da pomagajo državi v boju zoper njo. Drugi način je bil, da že zaprte pripadnike mafije, tudi morilce, ki so bili v združbah iz osebnih koristi, prepričajo, da je za njih osebno bolj koristno, da spregovorijo o mafiji in pomagajo državi pri pregonu, kot da ždijo v zaporu. Brusca je primer slednje možnosti (obsojen je bil namreč na več dosmrtnih zapornih kazni).

Kmalu po sprejetju zakona, ki je v zaporu omejil možnosti komunikacije zaprtih mafijcev z zunanjim svetom, je prišlo do prave poplave skesancev. Do omenjenega zakona so namreč zaprti mafijci diktirali pravila v zaporih, nadzorovali druge zapornike in celo paznike, iz zapora vodili in usmerjali mafijske aktivnosti, prirejali orgije, si v zapor naročali šampanjec in kaviar. Novi zakon pa je za mafijce pomenil bistveno strožji režim - za najhujše pripadnike je to pomenilo popolno izolacijo, brez možnosti komuniciranja z zunanjim svetom, strogo nadzorovane obiske in druge omejevalne ukrepe. Mnogi so zato raje izbrali sodelovanje z državo in si tako pridobili nekatere ugodnosti ali se jim je s pomembnimi informacijami celo uspelo dogovoriti za odhod iz zapora. Vse to je vsaj začasno omililo neizmeren vpliv mafije na življenje v Italiji, udarec je bil tako hud, da je mafija sklenila, da je nujno treba odstraniti tako tožilca Falconeja kot sodnika Borsellina.

​Sojenje 475 pripadnikom mafije

Falcone je bil tudi med prvimi, ki so vsaj delno uspešno preganjali trgovino s heroinom, saj okoli leta 1980 kokain še ni bil tako razširjen kot heroin. Prav tako je bil eden od pionirjev pregona trgovine z drogo po načelu "sledi denarju" in je ugotovil, kako mafija pere denar v povezavi s švicarskimi bankami. Začel je tudi skupno sodelovanje z ameriškimi oblastmi pri pregonu trgovine z drogo, saj je veliko heroina in morfija potovalo iz Turčije preko Sicilije v ZDA. V eni izmed skupnih operacij z mednarodnim sodelovanjem, imenovani Pizza Connection, se je pred sodiščem po zaslugi Falconeja znašlo 74 mafijcev.

Še večji udarec pa je Falcone prizadejal mafiji decembra 1987. Takrat se je končalo sojenje 475 pripadnikom mafije; pred tem je Falcone vodil preiskavo umora svojega prijatelja, policijskega načelnika Antonia Cassara (1985). Sojenje se je začelo 10. februarja 1996, od 475 obtoženih je bilo na zaporne kazni obsojenih 338 pripadnikov mafije in na dosmrtni zapor še 19 mafijskih šefov, nekateri v odsotnosti. Med njimi sta bila tudi Salvatore Riina in Bernardo Provenzano kot najbolj znana, a prav Giovanni Brusca je z informacijami o Provenzanu pripomogel tudi k prijetju Riine.