Mesto se je sicer pričelo širiti že v drugi polovici 18. stoletja, ko je skozi Maribor stekla državna komercialna cesta, ki je povezovala Dunaj s Trstom in ko je mesto dobilo prve industrijske obrate. Vendar se je prava in tudi načrtna širitev mesta zgodila šele sredi 19. stoletja, ko je skozi mesto stekla Južna železnica (1846), ki je povezovala notranjost Avstrije (Dunaj) z Jadranskim morjem (Trstom). Takrat se je pričela v mestu tudi močneje uveljavljati industrija, predvsem v Melju, v bližini železniške postaje in na Studencih, blizu delavnic Južne železnice.
Poleg Tappeinerjeve pivovarne je bil pivniški vrt priljubljeno zbirališče Mariborčanov
Graško predmestje
Tedanje mesto je obsegalo staro mestno jedro Graško predmestje (predel ob današnji Partizanski cesti in do Mestnega parka), Koroško predmestje (predel med Strossmayerjevo ulico, Koroško in Gosposvetsko cesto) in Magdalensko predmestje (današnji Tabor).
Graško predmestje je obsegalo graško državno in komercialno glavno cesto (Partizanska cesta) med mestnim gradom in železnico. Na severu se je končalo v nekdanjem Kokschinekovem drevoredu (Tomšičev drevored), na jugu pa ob reki Dravi. V sredini 19. stoletja je bilo v celotnem predmestju 156 hiš, od tega 76 pritličnih in 76 nadstropnih. Poleg stanovanjskih hiš so v predmestju nastale ali se iz mesta preselile mnoge gostilne in razne delavnice.
Zgrajena frančiškanska cerkev
Nekdanja kapucinska cerkev, ki je stala na mestu današnje frančiškanske cerkve, je imela vhod iz zahodne - mestne strani. Leta 1862 je novi mariborski škof Anton Martin Slomšek poklical v Maribor frančiškane in jim ponudil bivši kapucinski samostan in predmestno župnijo sv. Marije. Aprila 1864 so frančiškani prevzeli tako samostan kot cerkev v svojo upravo. Zaradi majhnosti nekdanje kapucinske cerkve in samostana so med letoma 1892 in 1900 na tem mestu zgradili nov frančiškanski samostan, skupaj s frančiškansko cerkvijo. Cerkev je bila sezidana kot triladijska neoromanska bazilika na mestu, kjer je od leta 1613 stala Marijina cerkev v sklopu takratnega kapucinskega samostana. Cerkev je po svoji opečnati zunanjosti posebnost med mariborskimi cerkvami. Čeprav je bila zgrajena v začetku 20. stoletja, pa arhitekturno dosledno sledi srednjeveškim stavbarskim zgledom; 11. in 12. avgusta 1900 je lavantinski knezoškof Mihael Napotnik slovesno posvetil novo cerkev. Ko so na mestu nekdanjega kapucinskega samostana leta 1834 zgradili konvent redemptoritov, ga je s treh strani obdajal čudovit vrt. V sredini notranjega dvorišča je bil globok vodnjak.
