Mariborska nogometna družina Križan: Mitja in Tjaša gresta po očetovih stopinjah

Za družino Križan iz Maribora res lahko rečemo, da je nogometna. Aleš Križan (51 let) je bil dolgoletni nogometaš Maribora in slovenski reprezentant, sin Mitja (25 let) je do nedavnega nosil majico slovenskega prvoligaša Brava iz Ljubljane, sedaj igra v ruski drugi ligi, njegova sestra Tjaša (23 let) pa nosi dres ptujskega kluba Doxakey.

Aleš Križan velja za eno od legend Maribora, za klub iz Ljudskega vrta je (tudi kot kapetan) na mestu srednjega branilca odigral 365 tekem, s čimer je po Marcosu Tavaresu (592) in Tomislavu Prosenu (391) tretji nogometaš vijoličastih po številu odigranih tekem. Prvo tekmo za Maribor je odigral avgusta 1989 v drugi jugoslovanski ligi, zadnjo novembra 2001 v slovenski ligi, vmes je od leta 1997 do 2000 kot prvi slovenski nogometaš zaigral v angleški premier ligi za Barnsley. Za slovensko reprezentanco je odigral 25 tekem, zadnjo leta 1997.

Iz Maribora v elitno angleško ligo

"Spomini na leta, ko sem nosil vijoličasto majico, so prijetni, še posebej pa se spomnim prvega naslova slovenskega prvaka v sezoni 1996/1997, potem ko smo na zadnji tekmi v polnem Ljudskem vrtu s 5:1 premagali Beltince," pove Aleš Križan, ki je tedaj nosil tudi kapetanski trak enajsterice vijoličastih. "Po prvenstvu mi je potekla pogodba z NK Maribor, za mene so se zanimali nekateri znani klubi v tujini, med drugim 'neki angleški klub', kot mi je omenil menedžer. In odšel sem v neznano, v angleško mesto Barnsley, kjer sem popisal pogodbo in v sezoni 1997/1998 igral za omenjeni klub, ki je bil član elitne angleške lige. Zanj sem v začetni postavi odigral 16 tekem, tudi na slovitih stadionih, kot sta Old Trafford in Highbury. Na tekmah sem moral paziti na take ase, kot so bili Dennis Bergkamp, Faustino Asprilla, Gianfranco Zola, Ole Gunnar Solskjaer ... To so bile zame zahtevne preizkušnje. V naslednji sezoni je Barnsley izpadel iz premier lige in z njim sem igral v drugi ligi, dokler maja 1999 na tekmi nisem utrpel hudega zloma golenice; pok se je slišal, kot so mi pozneje povedali, do tribun, okrevanje je bilo dolgotrajno, po njem sem le redko dobil priložnost za igro, se leta 2000 vrnil domov in spet zaigral za NK Maribor," se Aleš Križan ozre na svojo nogometno pot, ki jo je začel pri Kovinarju na Teznem, kjer je igral za pionirsko in mladinsko ekipo, nato pa se je preselil v Ljudski vrt.

Nekdanji as vijoličastih zadnja leta živi umirjeno pod Pohorjem, v prostem času se ukvarja z bioenergijo. "S posebno tehniko meditacije oziroma načinom samozdravljenja s pozitivno energijo sem si pomagal tudi kot nogometaš pri pripravi na tekme," razkrije Križan, ki izvaja terapije doma ali na daljavo (po metodi priznanega hrvaškega bioenergetika Zdenka Domančića, s katero pomaga bolnim). "Terapije niso plačljive. Pacienti plačajo le, kolikor se jim zdi, torej prostovoljno," pojasni.

Zelo je zadovoljen, da sta otroka športnika. "S soprogo Agato sva otroka vselej spodbujala k športu, vesela sva bila, ko se je Tjaša odločila za atletiko in Mitja za nogomet, a tudi potem, ko se je Tjaša iz atletike preusmerila v nogomet. Ponosna sva nanju. Tudi zaradi njiju bolj pogosto spremljam nogomet, čeprav me ne zanima več tako močno, kot me je v preteklosti. Tekme večinoma spremljam po televiziji, v Ljudskem vrtu pa že dolgo nisem bil, sem pa vsake zmage vijoličastih vesel."

Srednji napadalec postal srednji branilec

Mitja Križan je prve nogometne korake naredil kot kratkohlačnik pri mariborskem Železničarju, vzornika mu ni bilo treba iskati, saj ga je imel doma. Pozneje je zamenjal nekaj klubov in se kalil. Prvo profesionalno pogodbo je podpisal za Celje, a je dve leti večinoma igral kot posojen nogometaš za Dravo in Fužinar, leta 2018 pa je postal član novega prvoligaša Brava. Igral je v konici napada. "Za Bravo sem odigral le sedem ali osem tekem, ko sem se preselil v belgijskega drugoligaša Lommel. V tem klubu sem tudi doživel igralsko preobrazbo - trener me je postavil v osrčje obrambe in od takrat je to tudi moje igralno mesto. Dobro sem se vživel, igrati v obrambi je zelo zahtevno, vsaka napaka je lahko kaznovana z golom," razloži Mitja, ki je za Lommel igral leto in pol, nato se je vrnil v Bravo. "Igrali smo dobro in v klubu so bili zadovoljni z rezultati. Tudi v tej sezoni smo v prvem delu prikazovali dobre igre," pojasni Mitja, ki je pred kratkim Bravu pomahal v slovo.

Mitji se je iznenada ponudila priložnost, da nogometno pot spet nadaljuje na tujem. "Klub Rodin iz Moskve je pokazal zanimanje zame in ob pomoči menedžerja sem podpisal 3,5-letno pogodbo. Klub igra v drugi ligi, sestavlja pa ekipo, s katero bi v prihodnji sezoni jurišali na uvrstitev v prvo ligo. Rodin bi lahko bil zame odskočna deska za morebiten odhod v kakšen boljši klub. Ne skrivam želje, da bi rad igral v Angliji, tako kot je moj oče. Nekaj možnosti je bilo, da bi zaigral tudi za Maribor, stiki so bili, konkretne ponudbe pa ni bilo. Kljub temu možnosti, da bi kdaj oblekel vijoličasto majico in morda tudi majico z državnim grbom, nisem opustil," je optimist 1,95 metra visoki Mitja, ki je v prvi slovenski ligi odigral 91 tekem in dosegel tudi pet zadetkov.

Atletiko zamenjalaz nogometom

Da gre po očetovih in bratovih nogometnih stopinjah, se je pred dvema letoma odločila tudi Tjaša. Bivša atletinja AK Poljane, mladinska državna rekorderka, večkratna prvakinja v suvanju krogle in reprezentantka, je nov izziv našla v nogometnem klubu Doxakey Ptuj. "V atletiki sem imela visoke cilje, toda zlagoma sem ugotovila, da ta šport terja ogromno treningov in odrekanja, da se je v suvanju krogle težko prebiti v ospredje in osvajati kolajne na mednarodnih tekmovanjih. Odločila sem se, da se poskusim v nogometu, družina me je podprla, še posebej oče in brat," pojasni Tjaša Križan.

Nekoč nadarjena atletinja je za ptujski ženski nogometni klub prvič zaigrala oktobra 2021 in v tekmi državnega prvenstva k zmagi 5:1 proti ljubljanskemu Krimu prispevala zadetek. "Zelo sem bila vesela, da sem že na prvi tekmi zatresla mrežo. Občutki so bili zelo prijetni," ponosno pove Tjaša. "Na nekaj tekmah sem igrala v napadu, nato pa mi je trener Uroš Šmigoc našel mesto v osrčju obrambe. Na novem igralnem mestu sem se dobro znašla, menim, da prikazujem dobre igre. Trudim se, da iz tekme v tekmo igram boljše," doda postavna nogometašica.

V sezoni 2021/2022 so ptujske nogometašice v državnem prvenstvu osvojile sedmo, predzadnje mesto, sedme so tudi v letošnjem prvenstvu. Možnosti, da bi Doxakey na lestvici prehitel šesto Ajdovščino, sicer so, saj imajo Ajdovke le tri točke več, toda v klubu je kar precej težav, ki ne vlivajo optimizma. "Največja težava je pomanjkanje igralk, da bi bi bilo še huje, je nekaj nogometašic tudi poškodovanih. Ni težko samo nam, igralkam, ampak tudi trenerju, saj ima veliko preglavic pri sestavljanju ekipe. Nadaljevanje prvenstva je tu, želim si, da bi ekipa prikazovala dobre igre, da bi dobro igrala tudi sama in morda kdaj zaigrala tudi v reprezentanci," je sklenila Tjaša Križan.