Zmago Gomzi
Majico enega najboljših nogometnih klubov rajnke Jugoslavije, 4. marca leta 1945 ustanovljene Crvene zvezde (leta 1991 tudi evropske prvakinje), so med drugim nosili tudi slovenski nogometaši Marko Elsner, Milko Djurovski, Marko Simeunović, Milenko Ačimović, Mirnes Šišić, Zoran Pavlović, Dejan Kelhar, Nejc Pečnik in Ivan Toplak. Vsi so v klubu pustili sled, največjo vsekakor Mariborčan Ivan Toplak, Ivči, kot so ga klicali prijatelji. Po sijajni nogometni in trenerski poti po širnem svetu se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil v Maribor in v miru užival zaslužen pokoj vse do minule nedelje, ko je preminil v 90. letu starosti.
Iz Ljudskega vrta v Ljubljano
Ivan Toplak se je rodil 21. septembra leta 1931 v Beogradu, leta 1943 se je njegova družina preselila v Maribor. Kot večino fantičev je tudi Toplaka privlačila žoga, začel je trenirati pri nogometnem klubu Branik, poleg tega pa je zanj igral tudi veliki rokomet in boksal. A je šport trdih pesti, kot mi je zaupal v enem od najinih pogovorov, po nekaj dvobojih, ki se niso končali ravno po njegovih željah, opustil. Opustil je tudi rokomet in ves prosti čas namenil nogometu.
Kot mladinec je že leta 1949 zaigral za člansko ekipo NK Branik, nadarjenost za nogomet je dokazoval z odličnimi igrami v polju in predvsem z zadetki, ki jih je dosegal kot za šalo. Januarja leta 1951, ko je bil star rosnih 19 let, je zaigral za slovensko izbrano vrsto na prijateljski tekmi z B-reprezentanco Jugoslavije, decembra 1952 pa je naredil korak naprej na svoji izjemni nogometni poti s prestopom v ljubljanski Odred. Za novi klub je prvo tekmo odigral 13. aprila leta 1952 prav proti svojemu matičnemu klubu. Pred 3500 gledalci v Ljudskem vrtu je Ivči dosegel svoj prvi zadetek za ljubljanski klub, v katerem je bil tudi v še dveh sezonah najučinkovitejši nogometaš. Bil je tudi eden najzaslužnejših, da se je Odred leta 1953 v kvalifikacijah za prvo zvezno ligo uvrstil vanjo, v njej pa je igral le eno sezono. V ostri konkurenci se je Odred krčevito boril za obstanek, v njegovih vrstah je blestel Toplak, ki je na 25 tekmah dosegel 14 zadetkov, kar pa ni bilo dovolj, da bi se Ljubljančani obdržali v ligi.
Aprila 1954, ko je bil Odred že skoraj odpisan, je v Ljubljani igral zagrebški Dinamo, ki se je boril za naslov. Modri so pred 6000 gledalci začeli odlično in polčas dobili s 4:0, toda do 66. minute je sijajni Toplak dosegel tri zadetke. Zagrebčani so si nato le opomogli, povedli s 5:3, vendar je Toplak dosegel še svoj četrti zadetek, tekma je bila napeta do zadnjih minut, ko so gostje dosegli še šesti zadetek za zmago 6:4. V Slovenskem poročevalcu so o Toplakovi predstavi zapisali: "V tej drami je glavni junak prekosil samega sebe. Zanj ni bilo več ovir na pravokotni ploščadi. Z okroglim usnjem, ki se mu je popolnoma pokorilo, je skozi gost špalir obrambnih igralcev švigal tako sunkovito in elegantno, da so se dinamovci z zvenečimi imeni mednarodnega slovesa zdeli kot okamnele zapreke brez sleherne moči."
Iz Odreda k Zvezdi
Mariborčan je v majici Odreda prikazoval odlične predstave, ki niso ostale skrite očem vodilnih mož najboljših jugoslovanskih klubov, in 8. avgusta leta 1954 je podpisal pogodbo s Crveno zvezdo. V rdeče-beli opravi beograjskega velikana je v sedmih sezonah, do leta 1961, zbral 210 tekem in dosegel kar 144 zadetkov, s soigralci pa je v tem obdobju osvojil naslove državnega prvaka v letih 1956, 1957, 1959 in 1960, pokalna naslova v letih 1958 in 1959 ter leta 1958 pokal Mitropa.
Novembra leta 1956 je edinkrat zaigral za A-reprezentanco Jugoslavije, na tekmi v Londonu, v kateri je Anglija zmagala s 3:0. Za mlado reprezentanco Jugoslavije je v letih 1955 in 1956 zbral deset nastopov in dosegel dvanajst zadetkov.
Toplak je kot nogometaš Crvene zvezde eno izmed tekem igral tudi v Mariboru. Ko se je njegova nogometna pot počasi iztekala, je 11. decembra leta 1960 zaigral na stadionu Železničarja ob Tržaški cesti. Pred kar 7000 gledalci sta se v šestnajstini finala za Titov pokal udarila Železničar in Crvena zvezda. Beograjčani so zmagali s 4:0, drugi zadetek je v 50. minuti z glavo dosegel prav Toplak, ki pa ni dočakal konca tekme, saj se je v 70. minuti v dvoboju s Francem Kekom (očetom Matjaža Keka, op. p.) poškodoval in kmalu zapustil igrišče.
Bronasta kolajna na olimpijskih igrah
Po končani nogometni poti se je Toplak v Crveni zvezdi začel uveljavljati kot trener, leta 1964 je postal celo direktor kluba. Potem je odšel v ZDA in v letih 1967 in 1968 vodil profesionalni klub v San Franciscu, ekipo univerze Stanford, na kateri je tudi predaval, nato še ekipo San Joseja. Leta 1976 je zapustil ZDA in se vrnil v Jugoslavijo, kjer je dobil zaposlitev v Nogometni zvezi Jugoslavije. V letih 1976 in 1977 je na osmih tekmah vodil jugoslovansko A-reprezentanco, nato še reprezentanci do 20 in 21 let. Leta 1980 se je na olimpijskih igrah v Moskvi kot selektor reprezentance veselil četrtega mesta, na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu pa je z njo osvojil bronasto kolajno. V takratni izbrani vrsti so igralo tudi Marko Elsner, Srečko Katanec, Milko Djurovski, Dragan Stojković, Bora Cvetković, Mitar Mrkela, Tomislav Ivković, Nenad Gračan, Stjepan Deverić, Mehmed Baždarević ...
Dobil je najvišje Fifino priznanje
Ivana Toplaka je ljubil nogomet. Kjerkoli je deloval, se je razdajal. Vrsto let je bil Fifin inštruktor, največ je deloval v Aziji in Srednji Ameriki. Tudi predaval je na uglednih univerzah po svetu, bil je vodja katedre za šolanje strokovnih kadrov v nogometu na beograjski univerzi, prav tako je predaval na sarajevski in ljubljanski univerzi. Fifa ga je leta 2000 nagradila z najvišjim priznanjem. Poleg tega je dobil še številna druga priznanja, vezana na njegov vsestranski prispevek k razvoju nogometa v svetu. Bil je velik in ugleden nogometni strokovnjak, tudi avtor strokovnih knjig in učbenikov o nogometu. Dolga leta je sodeloval tudi z Nogometno zvezo Slovenije, v vlogi strokovnega sodelavca. Leta 2010 je bil ob nastopu Slovenije na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki častni gost NZS in reprezentance pod vodstvom Matjaža Keka.
Ivan Toplak je bil član Društva zaslužnih nogometnih trenerjev Maribora, udeleževal se je društvenih srečanj in tudi na srečanjih nekdanjih nogometašev Branika smo ga večkrat opazili. Spomnim se srečanja zaslužnih nogometnih trenerjev leta 2011, na katerem se mi je ponudila priložnost za daljši pogovor z njim. Kramljala sva sproščeno, njegove misli so bile zbrane, ob vprašanju, kako se spominja svojih nogometnih let, se je razvnel: "V letih, ko sem igral za mariborski klub, smo imeli kakovostno moštvo, nogometaši smo bili dobri prijatelji na igrišču in tudi zunaj njega. Z nekaterimi tedanjimi soigralci se večkrat srečujem, obujamo spomine na leta, ko smo nosili črno-belo športno opremo. Tudi v Odredu sem se imel lepo, da ne govorim o letih, ki sem jih preživel v Crveni zvezdi. Teh spominov se ne da izbrisati."
V Ljudski vrt prihajal zelo redko
Potem ko je od leta 1991 do 1993 vodil indonezijsko reprezentanco, se je Toplak nogometno upokojil in se ustalil v Mariboru. "Nogometne tekme običajno spremljam po televiziji, zelo redko zaidem na tekme v Ljudski vrt," mi je dejal v enem od najinih pogovorov. "Najbolj pri srcu so mi tekme angleške, španske, nemške in italijanske lige. V angleški ligi mi je všeč predvsem odprta igra, ko gre moštvo v napad, vsi nogometaši drvijo pred nasprotnikov gol, ko pa se ekipa brani, se vsi vračajo pred svoj gol," je razložil in se dotaknil tudi razlike med nogometom, ki so ga igrali v njegovih letih, in sedanjim nogometom. "Naš nogomet je bil počasen. Od sprejema do podaje žoge je minilo več časa, kajti takrat ni bilo take agresivnosti igralcev nasprotnega moštva. Moderni nogomet je veliko hitrejši, vsi nogometaši so v gibanju, veliko več je tekanja, zaradi česar morajo biti nogometaši odlično telesno pripravljeni pa tudi dobro tehnično podkovani. Prav tehnična podkovanost in hitrost sta prvini, ki odlikujeta vrhunskega nogometaša, kakršna sta denimo Lionel Messi in Ronaldo, čeprav sta povsem različna tipa igralcev."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
