Ulica Hinka Nučiča
Leta 1971 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Ulica Hinka Nučiča. Hinko Nučič (1883-1970) je bil gledališki igralec, režiser, organizator in pedagog. Po začetkih na amaterskih odrih in v Verovškovi dramski šoli je bil jeseni 1900 angažiran v Deželnem gledališču v Ljubljani ter v njem deloval do 1912., ko je odšel v Zagreb. Leta 1918 se je vrnil v Ljubljano in odločilno sodeloval pri obnovitvi Slovenskega narodnega gledališča. Po sporih z gledališkim konzorcijem in novim dramaturgom je odšel v Maribor, postavil temelje drugemu slovenskemu gledališču, ga vodil dve sezoni (1919-1921) in hkrati režiral 20 del. V obeh gledališčih je opravljal glavnino organizacijskega in umetniškega dela, doživljal nova razočaranja in zato drugič odšel v Zagreb (1921-1954).
V Ljubljani in Zagrebu je deloval hkrati kot gledališki vzgojitelj ter prizadevno sodeloval pri predstavah zagrebškega društva Slovenski dom, ki je po njegovi zaslugi posredovalo mnoga slovenska dramska dela. Občasno je prevajal, prirejal besedila za oder in napisal nekaj izvirnih iger (Ubijalci, Orkan), ki pa jih je cenzura prepovedala. Izdal je tudi tri knjižice spominskih zapisov (Igralčeva kronika I-III, 1960-1964) in v njih s svojega zornega kota osvetlil značilni del domače gledališke preteklosti. Bil je eden od utemeljiteljev urejenega umetniškega gledališča na Slovenskem. Po prvi svetovni vojni je ogromno pripomogel k obnovi ljubljanskega in ustanovitvi mariborskega Narodnega gledališča. Bil je vesten in prizadeven delavec, kot režiser zvest avtorjevi predlogi; kot igralec v ljubljanskem obdobju skorajda ni imel tekmeca, pozneje pa se je pokazalo, da je vendarle igralec stare šole, zakoreninjen v izročilu Dramatičnega društva in zgledujoč se po dunajskih gledališčih, ki jih je v mladosti pogosto obiskoval.
Ulica Ilije Gregoriča
Leta 1951 so novo ulico na Studencih poimenovali Ulica Ilije Gregoriča. Ilija Gregorič (okoli 1520-1574) je bil vrhovni poveljnik uporniške vojske v hrvaško-slovenskem kmečkem uporu (1572-1573). Dvakrat je ušel iz turškega ujetništva (1545 in 1568) in dobil pridevek Prebeg. Od okoli 1550. je živel v Brdovcu (Susedgrad), kjer je imel posestvo, vredno okoli 200 dukatov. Ukvarjal se je s trgovino in služil kot vojak ob turški meji. Susedgrajski graščak Franjo Tahi mu je posestvo odvzel.
Uporniki so Gregoriča zaradi njegovih vojaških izkušenj leta 1572 izbrali za vrhovnega poveljnika. Izdelal je obsežen vojaški načrt in poveljeval najpomembnejšemu delu uporniške vojske, ki bi moral razširiti upor na slovensko ozemlje "do morja". Načrt je propadel, ker se uporu niso pridružili žumberški Uskoki ter zaradi porazov upornikov pri Krškem (5. 2. 1573) in pri Bistrici ob Sotli (8. 2. 1573). Gregoriča so ujeli na begu februarja 1573 pri Jasenovcu in odpeljali na Dunaj, junija 1574 pa ga vrnili na Hrvaško in v Zagrebu usmrtili.
Ulica Ivana Zupančiča
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Župančičeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Annen Gasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Župančičeva ulica. Leta 1951 so jo preimenovali v Ulico Ivana Zupančiča. Ivan Zupančič (1788-1833) je bil profesor, služboval je na gimnazijah v Celju in Mariboru. Prvi je izdal slovensko pesem o Pegamu in Lambergarju.
Ulica Jakoba Zupančiča
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Jakoba Zupančiča. Jakob Zupančič (1871-1939), šolnik, je po končanem študiju matematike in fizike na Dunaju od leta 1896 učil na gimnaziji v Kranju, 1898. prišel na klasično gimnazijo v Ljubljani, v letih 1903 in 1904 je bil na gimnaziji v Novem mestu, od maja 1905 pa v Gorici, kjer je leta 1913 postal začasni vodja višje realne gimnazije. Prva svetovna vojna ga je pregnala v Ljubljano in tam je med letoma 1915 in 1918 učil na realki. Septembra 1919 je postal ravnatelj realne gimnazije v Mariboru. Bil je dober in zelo razgledan pedagog.
Po smrti kolega Matka je priredil in dopolnil njegove rokopise učbenikov: Aritmetika in algebra (1910), Aritmetika in algebra za višje razrede realke (1910) in Geometrija za višje razrede realk (1910). Zanimal se je za letalstvo. Leta 1902 je napisal kratko zgodovino letalstva V zračnih višinah ter prvo slovensko knjigo s tega področja Črtice o zrakoplovstvu in aviatiki (1911). V njej kratko obravnava teorijo in prakso letenja z baloni in letali ter omenja slovenske pionirje A. Kjudra, I. Renčlja, E. Rusjana, I. Vidmarja in V. M. Givica. Obsežno je bilo njegovo praktično znanje v botaniki. Temeljitost na tem področju kažeta ocena Slovensko-latinsko-nemškega rastlinskega imenika A. Benkoviča (1923) in brošura Mestni parki v Mariboru (1927), ki je imenik in kratek opis dreves in grmov v mariborskem Mestnem parku.
Ulica Janka Mlakarja
Leta 1967 so novo ulico na Studencih poimenovali Ulica Janka Mlakarja. Janko Mlakar (1874-1953), planinski in humoristični pisatelj, je po končanem študiju bogoslovja v Ljubljani leta 1897 služboval kot kaplan v Postojni (1897-1900), nato kot katehet na osnovni šoli (1900-1910) in na dekliškem liceju (1910- 1925) v Ljubljani. Bil je dolgoletni odbornik Slovenskega planinskega društva. Z leposlovnimi in zlasti planinskimi spisi je sodeloval v Planinskem vestniku, Mentorju, Domu in svetu, Mladiki, Ilustriranem Slovencu, Domoljubu. V njih duhovito in šaljivo budi ljubezen do gora, hkrati pa resno razpravlja o planinstvu. Mlakarjev leposlovni dar se uveljavlja zlasti pri opisih lepot narave (gore) in pripovedovanju o doživetjih. Med značilne tovrstne spise spadajo Skozi Engadin (1908-1910), Jungfrau in še marsikaj (1911), Mont Blanc (1926), Prvikrat na Triglavu (1932/33), Moja zadnja tura na Triglav (1953), 60 let slovenskega planinstva (1953).
Mlakar je opisal skoraj vse slovenske in mnoge tuje gorske vrhove. V letih 1938 in 1939 so izšli Janka Mlakarja Izbrani planinski spisi. Poleg planinskih je napisal tudi nekaj humorističnih pripovedi o Trebušniku (Kako je Trebušnik hodil na Triglav, 1907; Kako se je Trebušnik vozil v Trst, 1908; v knjižni izdaji Trebušnikove zgodbe, 1963; Gospod Trebušnik, 1974), povest Mira (1925), predpustno igro Nevesta iz Amerike (1934).
Ulica Janka Serneca
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Ulica Janka Serneca, po dr. Janku Sernecu (1834-1909) pravniku, politiku in publicistu, doma iz Slovenske Bistrice. Bil je eden izmed pobudnikov za ustanovitev mariborske čitalnice leta 1861 ter nato tudi njen prvi predsednik. Leta 1865 je postal samostojni odvetnik v Kozjem, od leta 1869 pa v Mariboru. V 60. in 70. letih 19. stoletja je bil eden najpomembnejših politikov na slovenskem Štajerskem.
Ulica Jelenčevih
Leta 1968 so staro pot v Pekrah poimenovali Ulica Jelenčevih. Brata Zdravko (1923-1945) in Matevž Jelenc (1917-1945) sta se po okupaciji vključila v osvobodilno gibanje in poleti 1944 odšla v partizane na Pohorje. Marca 1945 so ju ujeli Nemci in ju še isti dan ustrelili v bližini Polskave.
Ulica Josipa Priola
Leta 1971 so novo ulico v Krčevini poimenovali Ulica Josipa Priola. Josip Priol (1889-1969), sadjar in šolnik, je leta 1914 končal Višjo šolo za sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo v Klosterneuburgu. Vojno je med letoma 1915 in 1918 prebil na srbski in soški fronti. Od 1919. je bil najprej strokovni učitelj, po opravljenem strokovnem izpitu 1924. na Agronomski fakulteti v Zagrebu pa profesor sadjarstva, pomologije, predelave sadja in čebelarstva ter od 1928. ravnatelj Vinarske in sadjarske šole v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je poučeval na kmetijski šoli v Grottenhofu (Gradec) v Avstriji. Po vojni je bil najprej skrbnik sadjarskega zavoda, med letoma 1946 in 1959 pa direktor Inštituta za sadjarstvo v Mariboru.
Bil je vodilni slovenski pomolog. Proučeval je sadne sorte in podlage, bolezni in škodljivce ter tehniko varstva rastlin. Prirejal je strokovne tečaje, sodeloval na številnih sadnih razstavah, leta 1937 organiziral v Mariboru tretji vsedržavni sadjarski kongres s sadno razstavo, 1938. pa na svetovnem sadjarskem kongresu v Berlinu poročal o svojih bioloških poskusih z jablanami. Po drugi svetovni vojni je raziskoval cvetenje in oplojevanje ter žlahtnjenje in vzgojil več sort jablan in breskev, med njimi 1967. priznani priolov delišes. Njegovi hibridi so razširjeni po Sloveniji, Srbiji, Romuniji, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in ZDA.
Ulica Jožeta Godca
Leta 1977 so novo ulico v Pekrah poimenovali Ulica Jožeta Godeca. Leta 1998 so ime popravili v Ulica Jožeta Godca. Jože Godec (1913-1941), ključavničar, je bil zaposlen v Delavnicah državnih železnic v Mariboru. Po okupaciji so ga julija 1941 izgnali v Srbijo. Zaposlil se je pri železnici v Kraljevu, tam so ga oktobra 1941 ustrelili v množičnem streljanju talcev.
Ulica Jožeta Korošca
Leta 1965 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica Jožeta Korošca. Jože Korošec (1915-1944) je bil delavec, član SKOJ od leta 1936, pozneje pa KPS. Leta 1937 je bil aretiran in obsojen na ječo zaradi lepljenja komunističnih plakatov na Ptuju. Po okupaciji leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in najprej je deloval kot terenski aktivist. Leta 1942 so ga na poti v partizane ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, v njem je leta 1944 umrl.
Ulica Jožeta Lampreta
Leta 1971 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Ulica Jožeta Lampreta. Jože Lampret (1903-1969) je bil duhovnik in narodni delavec. Gimnazijo je obiskoval v Celju, nato pa med letoma 1927 in 1931 študiral na mariborskem bogoslovju. Že v Celju se je seznanil s socialnimi in političnimi idejami marksizma in krščanskega socializma. Kot duhovnik v podeželskih župnijah na Štajerskem je dobro poznal socialne razmere delavcev in viničarjev ter organizacijsko, kulturno-prosvetno in gmotno veliko pomagal revnim. Leta 1939 je bil prestavljen na Hrvaško, kjer je deloval kot duhovnik v senjsko-modruški škofiji. Kmalu po okupaciji se je pridružil osvobodilnemu gibanju in se leta 1943 vrnil v Slovenijo. Postal je verski referent v kulturniški skupini 14. divizije. Po vojni je bil izobčen iz Cerkve, a kasneje sprejet kot duhovnik s pravico maševanja. Deloval je kot republiški in zvezni poslanec, bil tajnik verske komisije v Ljubljani in soustanovitelj Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov.
Ulica Jožeta Mlakarja
Leta 1968 so novo ulico v Pekrah poimenovali Ulica Jožeta Mlakarja. Jože Mlakar (1910-1961) je bil gledališki igralec. Po opravljeni obrtni nadaljevalni šoli leta 1924 je delal kot črkoslikar v Železniških delavnicah v Mariboru (1928-1945). Od leta 1931 do 1941 je bil vodja Sokolskega gledališča, v njem je režiral in igral ter ga dvignil na visoko raven. Od 1945. je bil angažiran v Drami SNG Maribor, kjer je zaradi izrazitega igralskega talenta postal prvi igralec. Ustrezale so mu predvsem komične in tragikomične vloge, zato je bil imeniten interpret Molierovih starcev. Odlično je oblikoval commedio dell'arte, ki jo je gradil na premišljeni analizi likov, odmerjenem gibu in mimu. Med njegovimi stvaritvami so Zlodej (Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Argan (Moliere, Namišljeni bolnik), Harpagon (Moliere, Skopuh), Malvolio (Shakespeare, Kar hočete), Žužek (A. T. Linhart, Matiček se ženi), Pantalone (C. Goldoni, Lažnik). Poleg likov iz literature je ustvaril ljudski lik Pohorskega Tijeka in se z njim vtisnil v zavest občinstva na Štajerskem.
Ulica Jožice Flander
Leta 1953 so že obstoječo ulico na Teznu poimenovali Ulica Jožice Flander. Jožica Flander (1906-1944), doma z Notranjskega, se je pred drugo svetovno vojno preselila v Maribor. Po nemški okupaciji leta 1941 se je pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju in postala glavna kurirka - poročevalka za Maribor in okolico. Leta 1944 so jo Nemci ujeli in jo po hudem mučenju ustrelili blizu Rač.
