Mariborske ulice nekoč in danes: Fran Kovačič se je zavzemal za povezanost južnih Slovanov

Ulica Bruna Gobca

Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica Bruna Gobca. Bruno Gobec (1913-1941), doma na Studencih, se je po končanem četrtem razredu realke izučil za slaščičarja in na Studencih odprl slaščičarno. Že pred drugo svetovno vojno je postal član komunistične partije. Po nemški okupaciji leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Septembra 1941 je bil v mariborskih zaporih ustreljen kot talec.

Ulica carja Lazarja

V začetku 20. stoletja so novo ulico na Studencih, med Limbuško in Pekrsko cesto, poimenovali Blumen Gasse (Cvetlična ulica), po travnikih, med katerimi je vodila. Leta 1919 so jo preimenovali v Car Lazarjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Grüne Gasse (Zelena ulica), maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Car Lazarjeva ulica. Leta 1998 so ime popravili v Ulica carja Lazarja. Lazar Hrebljanović, srbski knez, je vladal med letoma 1371 in 1389. Po razpadu Dušanovega carstva je postal vodja Srbov v boju s Turki. Po smrti carja Uroša I. je leta 1371 postal vladar Srbije. Leta 1386 je premagal turško vojsko pri Pločniku. Leta 1389 je bil v bitki z Muratom I. na Kosovu ujet in usmrčen.

Ulica Darinke Flis

Leta 1961 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica Darinke Flis. Darinka Flis - Barica (1915-1945) je po končani gimnaziji študirala filozofijo v Ljubljani. Do leta 1939 je poučevala na meščanski šoli v Mariboru. Po okupaciji se je pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju in postala sekretarka mestnega odbora OF in mestnega komiteja KPJ. Leta 1944 so jo aretirali in v zaporu hudo mučili. Aprila 1945 so jo ustrelili pri bombnih lijakih v Radvanju.

Ulica 10. oktobra

Prvo ohranjeno ime te ulice je Kirchen Gasse (Cerkvena ulica) iz leta 1824. Leta 1812 so na vogalu današnje Ulice 10. oktobra in Slomškovega trga, v hiši, v kateri je bil včasih beneficij sv. Magdalene, ustanovili šolo, po kateri je ulica leta 1840 dobila ime Schul Gasse (Šolska ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Šolsko ulico. Leta 1925 so jo preimenovali v Ulico 10. oktobra. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico ponovno poimenovali Schul Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ulica 10. oktobra.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je prenehala obstajati vojvodina Koroška, v kateri so živeli Slovenci in Nemci. Z nastankom Republike Avstrije in Kraljevine SHS se je pojavila potreba po razdelitvi vojvodine. Slovenci so predlagali razmejitev na podlagi "žive etnične meje", po prevladujočem govoru ljudi, Avstrija pa je zahtevala vse ozemlje Koroške, razen Jezerskega, ki ga je zamenjala za občino Bela Peč. Po začetnih bojih je bil novembra 1918 dosežen sporazum o začasni meji na Zilji in Dravi zahodno od Ziljice in vzhodno od Velikovca. Že januarja 1919 pa je avstrijska stran sporazum preklicala ter šele po bojih in pogajanjih je bila julija 1919 vzpostavljena nova začasna demarkacijska črta, ki je ostala v veljavi do plebiscita kot meja med plebiscitnima conama A (pod avstrijsko upravo) in B (pod jugoslovansko upravo). Po senžermenski mirovni pogodbi 10. septembra 1919 je Kraljevina SHS dobila le Mežiško dolino in Jezersko, medtem ko si je Kanalsko dolino prisvojila Italija. Desetega oktobra 1920 so v coni A pod jugoslovansko upravo izvedli plebiscit; 59,05 odstotka glasovalnih upravičencev se je opredelilo za Republiko Avstrijo in le 40,98 odstotka za Kraljevino SHS. Ker je bil v jugoslovanski coni plebiscit ugoden za Avstrijo, ga v coni B sploh niso izvedli. Tako je južna plebiscitna meja postala državna meja med Avstrijo in Kraljevino SHS in po osamosvojitvi meja med Slovenijo in Avstrijo.

Ko se je leta 1807 mudil v Mariboru cesar Franc I., so ga meščani prosili za novo stavbo normalke (šole) namesto stare šolske stavbe pri župnijski cerkvi. Leta 1812 je bila nova šolska stavba zgrajena in vanjo so preselili že leta 1782 ustanovljeno normalko. Ko so leta 1873 dokončali novo šolsko poslopje na Trgu generala Maistra, so po preselitvi normalke v hišo namestili dekliško ljudsko šolo, ki pa se je že leta 1886 skupaj z meščansko šolo preselila v nove prostore v Miklošičevi ulici. Nato je poslopje pripadalo II. deški ljudski šoli. Poleg njih je nekdanje šolsko poslopje od leta 1876 uporabljala tudi trgovska šola, ki jo je ustanovil Trgovski gremij v Mariboru.

Ulica Draga Kobala

Okoli leta 1920 so ulico na Pobrežju v bližini Stražunskega gozda poimenovali Gozdna ulica. Leta 1926 so jo uradno poimenovali Gosposvetska ulica, po Gosposvetskem polju na Koroškem, središču ustoličevanja karantanskih knezov. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo razdelili na tri dele in zahodni del preimenovali v Terbutz Gasse (Terbutzova ulica), po dijaku mariborske realke Hansu Terbutzu, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru, druga dva dela ulice pa Tell Gasse (Tellova ulica - Levčeva ulica) po švicarskem srednjeveškem narodnem junaku Viljemu Tellu, in Linden Gasse (Lipova ulica). Maja 1945 so celotni ulici vrnili slovensko ime Gosposvetska ulica. Ob regulaciji in odpravi dvojnega poimenovanja so leta 1947 ulico ponovno razdelili na tri dele in njen srednji del preimenovali v Levčevo ulico, vzhodni del v Bantanovo ulico in zahodni del v Murščevo ulico, po Jožefu Muršcu Živkovu (1807-1895) duhovniku, pisatelju in narodnem buditelju na Štajerskem. Leta 1953 so Murščevo ulico preimenovali v Ulico Draga Kobala.

Drago Kobal (1912-1944) je bil med letoma 1930 in 1936 trgovec na Pobrežju. Leta 1936 se je kot prostovoljec udeležil španske državljanske vojne. Pred začetkom druge svetovne vojne je pobegnil iz taborišča v Franciji, kjer so internirali borce španskih mednarodnih brigad. Takoj po okupaciji se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Padel je spomladi 1944.

Ulica Drine Gorišek

Leta 1969 so novo ulico ob zahodnem robu naselja Limbuš proti Pekram poimenovali Ulica Drine Gorišek. Drina Gorišek (1909-1962) je bila zdravnica. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je iz Pulja zbežala v Banjaluko, od koder je odšla v partizane. Po končani drugi svetovni vojni se je leta 1945 zaposlila na kirurškem in internem oddelku mariborske bolnišnice. Leta 1949 je postala predstojnica transfuzijske postaje in leta 1953 uvedla prostovoljno darovanje krvi.

Ulica Dušana Mravljaka

Leta 1968 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Dušana Mravljaka. Dušan Mravljak - Mrož (1914-1943), zdravnik, narodni heroj, je medicino študiral v Ljubljani in Zagrebu, kjer je leta 1941 diplomiral. V študentskih letih je deloval v akademskem društvu Triglav v Zagrebu in med levičarji tudi v Šoštanju. Leta 1941 se je v Ljubljani vključil v osvobodilno gibanje, bil nato v ilegali in aprila 1942 odšel v partizane. Z drugo grupo odredov se je prebil na Štajersko, kjer je opravljal dolžnosti zdravnika in člana štaba Pohorskega bataljona. Padel je v zadnjem boju glavnine tega bataljona 8. januarja 1943 na Osankarici.

Ulica Erbežnikovih

Leta 1965 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica Erbežnikovih. Boris Erbežnik (1914-1942), dijak iz Limbuša, je bil po okupaciji leta 1941 skupaj s starši in bratom izseljen v Bosno. Narodnoosvobodilni vojski se je pridružil februarja 1942. Poleti 1942 je kot radiotelegrafist 1. vojvodinske brigade padel v boju pri Čapardi pri Zvorniku. Brat Vito (1918-1943) je bil pred vojno ključavničarski pomočnik. Po pregonu v Bosno se je skupaj z bratom februarja 1942 pridružil partizanom. Kot pomočnik politkomisarja 2. bataljona 3. vojvodinske brigade je padel septembra 1943 v borbi pri Kupinovem v Sremu.

Ulica Eve Lovše

Leta 2008 so obstoječo ulico na Taboru ob severnemu robu Betnavskega gozda poimenovali Ulica Eve Lovše. Eva Lovše se je rodila 9. januarja 1914. Diplomirala je na zagrebški medicinski fakulteti leta 1939. Po diplomi je stažirala v Splošni bolnišnici Maribor in po končanem stažu v isti ustanovi kot prostovoljka začela svojo poklicno pot, dokler je ni okupator julija 1941 skupaj z družino pregnal v Srbijo. V Pecki v Srbiji je delala kot splošna zdravnica na terenu.

Po končani vojni so ji predstavniki tedanjega mariborskega okrožja naložili, da organizira in vodi zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine v Mariboru. Naloge se je lotila z vso zavzetostjo in že leta 1946 začela delati v mariborskem šolskem dispanzerju, ki je sprva zagotavljal zdravstveno varstvo srednješolcem, nato pa tudi osnovnošolcem in leta 1950 še vajeniški mladini. Program zdravstvenega varstva šolskih otrok in mladine je še danes v glavnem rezultat njenih zamisli in njene inovativnosti.

Ulica Frana Kovačiča

Leta 1899 so staro pot v Koroškem predmestju, ki je vodila proti Račjemu dvoru, poimenovali Ratzerhof Gasse (Račjedvorska ulica). Račje se prvič omenja leta 1200. Leta 1279 je Nemški viteški red Račji dvor s pripadajočo posestjo, predvsem vinogradi, prodal benediktinskemu samostanu v Admontu, ki je ostal lastnik dvorca vse do sredine 20. stoletja. Dvorec Račji dvor po svoji arhitekturi ne sodi več v srednji vek. Jedro dvorca predstavlja njegov vzhodni trakt iz 17. stoletja. S prizidavo severnega in zahodnega trakta so sklenili podobo dvorca, ki lepo dopolnjuje podobo prehoda iz Mariborskih goric proti Kozjaku. Leta 1919 so ulico preimenovali v ulico Na poljani, ker je ležala na poljani Vrbanskega platoja proti Kamnici. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Ratzerhof Gasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Na poljani. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Kovačičevo ulico (Fran Kovačič). Leta 1968 so zaradi novogradenj ulico ukinili, hkrati pa novo ulico na Taboru poimenovali Ulica Frana Kovačiča.

Fran Kovačič (1867-1939) je bil teolog, zgodovinar in urednik. Med študijem bogoslovja v Zagrebu je postal vnet privrženec ideje o politični in kulturni povezanosti južnih Slovanov. Leta 1894 je končal študij bogoslovja. Leta 1895 je že kot duhovnik odpotoval v Rim, kjer je leta 1897 postal doktor filozofije. Nato je bil profesor fundamentalne teologije (do 1923) in filozofije v mariborskem bogoslovju (do 1932). Od leta 1897 do 1909 je urejal teološko revijo Voditelj v bogoslovnih vedah. Zavzemal se je za močnejše znanstveno delovanje na Štajerskem, še posebno zgodovinsko, z namenom, da bi z njim zavrli germanizacijo. Zasnoval je temelje Zgodovinskega društva, ustanovljenega leta 1903 v Mariboru, iz katerega so se razvili še knjižnica, muzej in arhiv. Leta 1904 je društvo začelo izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je Kovačič urejal od leta 1917 do smrti. Dosegel je, da je iz društvene knjižnice 1923 nastala mestna Študijska knjižnica. Kot razgledan zgodovinar in narodni delavec je postal leta 1918 član Narodnega sveta za Štajersko. V jugoslovanski delegaciji je leta 1919 kot izvedenec za slovensko etnično mejo sodeloval na mirovni konferenci v Parizu. Posebej si je prizadeval, da je bilo Prekmurje priključeno k Sloveniji. Kot teolog in filozof tomistične smeri je objavljal prispevke v različnih slovenskih in tujih revijah, v knjigi pa sta izšli Občna metafizika ali ontologija (1905) in Kritika ali neetika (1930). Usmerjal se je tudi v deželno in krajevno zgodovino, v kateri je iskal možnosti za utrjevanje narodne zavesti. Objavil je publikacije Trg Središče (1910), Ljutomer (1926), Slovenska Štajerska in Prekmurje (1926) in Zgodovina lavantinske škofije (1928), ki je njegovo najobsežnejše delo. Delo Služabnik božji Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski (1934- 1935) je bilo obenem z objavo Slomškovih pisem (1930-1934) njegov prispevek za Slomškovo beatifikacijo.