Mariborske ulice nekoč in danes: Tovornik - postaven silak, priljuden in humoren, pa tudi nežen in krhek

Ukrajinska ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Parmova ulica, po slovenskem skladatelju, dirigentu in pravniku Viktorju Parmi (1858-1924). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno le ponemčili v Parma Gasse, nato pa so ulico še isto leto preimenovali v Flieger Gasse (Ulica letalcev), po bližnjem športnem letališču na Teznu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Parmova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Ukrajinsko ulico. Ukrajina meji na severu na Belorusijo, na severovzhodu in vzhodu na Rusijo, na jugu na Črno morje, na jugozahodu na Romunijo in Moldavijo, na zahodu pa na Madžarsko, Slovaško in Poljsko. Meri 603.700 kvadratnih kilometrov in ima več kot 50 milijonov prebivalcev. Glavno mesto je Kijev, leži na severu države ob reki Dneper in ima slabe tri milijone prebivalcev.

Ukrajino je od 8. stoletja pr. n. št. naseljevalo nomadsko ljudstvo Skiti, črnomorsko obalo pa grški kolonisti. Po 3. stoletju pr. n. št. so območje med Donom in Dneprom zasedli iranski Sarmati. V času preseljevanja ljudstev so jih izrinili Huni in Goti. Od 5. stoletja so se tod naseljevala vzhodnoslovanska plemena in v 9. stoletju ustanovila kijevsko državo. Kot Kijevska Rusija je doživela razcvet med vladavino velikega kneza Vladimirja I. (978-1015). Po njegovi smrti je razpadla na več med seboj sprtih kneževin. Zaradi mongolskih vdorov je Kijev v letu 1237 izgubil svoj pomen. Od 14. stoletja so večji del Ukrajine osvojili Poljaki in Litovci. Z lublinsko zvezo (1569) so zasedena ukrajinska območja prišla pod neposredno poljsko oblast. Uporni ukrajinski kozaki so leta 1648 pod vodstvom Bogdana Hmelnickega ustanovili kratkotrajno avtonomno atamansko državo. Po poljsko-ruski vojni 1654-1667 je morala Poljska prepustiti ukrajinska območja vzhodno od Dnepra Rusiji. Po delitvah Poljske (1772, 1793 in 1795) je Rusija dobila še druge poljske dele Ukrajine in v prvi polovici 19. stoletja jih je dosledno rusificirala. Galicija je pripadla Avstriji.

Po ruski februarski revoluciji 1917 je novi ukrajinski parlament razglasil avtonomnost Ukrajine, leta 1918 pa neodvisnost. Boljševike so na pohodu proti Kijevu zadržale nemške, avstrijske in madžarske vojaške enote, ki naj bi podprle ukrajinska prizadevanja za neodvisnost. Po njihovem umiku so boljševiki zasedli Kijev in leta 1919 ustanovili Ukrajinsko SSR. Leta 1922 je postala federalna enota ZSSR. Po drugi svetovni vojni so Ukrajino razširili s poljskimi, češkoslovaškimi in romunskimi ozemlji. Leta 1954 so ji priključili še Krim, ki je prej pripadal Ruski SFSR. Proces perestrojke je tudi v Ukrajinski SSR sprožil nacionalno gibanje, ki se je zavzemalo za osamosvojitev. Leta 1990 je Ukrajina razglasila samostojnost in leta 1991 neodvisnost.

Ulica Anice Černejeve

Leta 1955 so novo ulico v Dogošah poimenovali Ulica Anice Černejeve. Anica Černe (1900-1944), doma iz Čadrama pri Slovenski Bistrici, je po končanem študiju v Mariboru in Zagrebu poučevala v Mariboru in Ljubljani. Po nemški okupaciji leta 1941 se je pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. Po izdaji so jo Nemci ujeli in zaprli. Poslali so jo v koncentracijsko taborišče Neubrandenburg, kjer je maja 1944 umrla.

Ulica Anteja Trstenjaka

Leta 1971 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica Anteja Trstenjaka. Anton Trstenjak (1853-1917), gledališki zgodovinar in organizator, je na Dunaju študiral klasično filologijo in slavistiko. Od leta 1882 je poučeval na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani, nato pa opravljal različne uradniške službe. Pomembna je njegova vloga pri razvoju gledališča. Poučeval je na dramski šoli, skrbel za čistost odrskega jezika, bil tajnik Dramatičnega društva (1884-1986, 1889-1993) in odločno sodeloval pri njegovi reorganizaciji ter se pri tem zapletel v spore z režiserjem I. Borštnikom. S knjigo Slovensko gledališče (1892) je ustvaril temeljno delo tedaj še popolnoma nerazvite slovenske teatrologije. V njej je predstavil razvoj gledališke dejavnosti na Slovenskem od jezuitskega gledališča do čitalniškega obdobja v šestdesetih letih 19. stoletja, posebna poglavja pa je namenil delovanju Dramatičnega društva.

Ulica Antona Neffata

Leta 1971 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Ulica Antona Neffata. Anton Neffat (1893-1950), dirigent, se je glasbeno izobraževal na šoli glasbene matice v Gorici, med letoma 1912 in 1914 pa je študiral na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. V letih od 1921 do 1946 je bil dirigent Opere SNG v Ljubljani, kjer je kot umetnik z izrazitim smislom za stilno interpretacijo predstavil obsežen standardni repertoar. Leta 1946 je postal direktor in dirigent Opere SNG v Mariboru (do 1950.) ter je pomembno prispeval k njeni obnovi in umetniški rasti neposredno po drugi svetovni vojni. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado.

Ulica Antona Godca

Leta 2007 so slepo ulico v Limbušu poimenovali Ulica Antona Godca. Anton Godec, šolnik in ornitolog, se je rodil 5. junija 1866 v Dobravi pri Konjicah. Obiskoval je nemško ljudsko šolo v Konjicah ter vadnico in učiteljišče v Mariboru in služboval od 1886. do upokojitve 1922. v Limbušu pri Mariboru, kjer je živel nato do smrti leta 1948. V začetku učiteljevanja je pisal članke metodično-didaktične vsebine (Važnost skupnih šolskih sprehodov) in se predvsem zanimal za naravoslovje. Vestno sestavljena opazovanja narave je pošiljal ornitološkemu društvu na Dunaju, ki mu je dodelilo nalogo, da preuči selitev ptic na Jadranskem morju. Med počitnicami leta 1897 in 1898 je na otoku Palagruži nabral obilo gradiva, ki ga deloma hrani naravoslovni muzej na Dunaju, deloma pa ga je Godec objavil v več člankih v časopisu Die Schwalbe (1897-1901). Godec je več črtic in beležk naravoslovne in lovske vsebine priobčil v Lovcu med letoma 1910 in 1925.

Ulica Arnolda Tovornika

Leta 1977 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Arnolda Tovornika. Arnold Tovornik (1916-1976), dramski igralec, je bil po končani vojaški intendantski akademiji v Beogradu od leta 1938 častnik v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bil v nemškem ujetništvu. Od 1947. je, razen sezone 1948/49, ko je nastopal v Banjaluki, igral v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato je oblikoval vedno zahtevnejše like. Postal je prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je postaven silak, priljuden in humoren, igral pa je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti; v vlogi kmečkega premetenca je bil enako uspešen kot v vlogi znanstvenika. Najširšemu občinstvu se je priljubil z likom v selniškem narečju govorečega Purgatovega Štefa, s katerim je nastopal po radiu in na prireditvah ter smešil človeške slabosti. Nastopal je tudi v filmih (Tistega lepega dne in ldealist). Leta 1972 je prejel Borštnikov prstan.

Ulica Berte Bukšek

V letih 1956/57 so novo ulico pod Piramido poimenovali Ulica Berte Bukšek. Berta Bukšek (1879-1929), gledališka igralka, je od leta 1898 delala v ljubljanskem deželnem gledališču kot zborovska pevka, operna šepetalka in igralka. Razvila se je v odlično interpretko komičnih dramskih in operetnih vlog. Leta 1919 je prišla v takrat ustanovljeno slovensko mariborsko gledališče in v njem kot vodilna karakterna igralka nastopala do smrti. Izoblikovala je poglobljene like in bila Grudnovka (Cankar, Za narodov blagor), Pepina (L. Kraigher, Školjka), Hasanaginica (M. Ogrizovič, Hasanaginica), Vrza (J. Jurčič, Tugomer), Marija Stuart (F. Schiller, Marija Stuart), Iokasta (Sofokles, Kralj Ojdip), odigrala je večino naslovnih vlog v prvih uprizoritvah del slovenskih avtorjev.

Ulica borcev za severno mejo

Leta 1989 so južni del Nasipne ulice na Pobrežju preimenovali v ulico Borcev za severno mejo. Leta 1998 so ime popravili v Ulica borcev za severno mejo. Borci za severno slovensko mejo so bili pripadniki slovenske vojske, ki jo je ustanovil Rudolf Maister na območju Maribora novembra 1918. Ob ustanovitvi je imela okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Slovensko vojsko so sestavljale enote nekdanjega cesarsko-kraljevega Mariborskega in Celjskega polka, Tržaškega polka, Topniškega poveljstva Maribor, Mariborskega dragonskega polka, Letalske stotnije in druge vojaške službe. Poleg tega je Maister ustanovil prvo slovensko vojaško realko. S svojo vojsko je 23. novembra 1918 razorožil nemško varnostno službo (Schutzwehr), vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena, in jo razpustil. Tako je postal edini vojaški dejavnik v mestu. Z vojsko je nato zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja.

Ulica borcev

Leta 1945 so staro ulico v Brezju poimenovali Partizanska ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 so ulico najprej poimenovali le opisno Ulica severno od cerkve proti vzhodu, nato so jo preimenovali v Ulico borcev. Borcev in sodelavcev med drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji 152.722, med njimi 64.814 žensk in 87.908 moških. Od skupnega števila je bilo 1811 imetnikov partizanske spomenice 1941 in 175 odlikovancev z redom narodnega heroja.

Ulica bratov Greifov

Leta 1975 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica bratov Greifov. Martin Greif - Rudi (1918-1975), kovinostrugar, partizanski komandant in družbenopolitični delavec, je že leta 1936 postal član komunistične partije. Pred aprilom 1941 je deloval med mladino in v delavskih strokovnih organizacijah. V času priprav na oboroženi upor leta 1941 je bil član OK KPS Maribor, sekretar rajonskega komiteja Maribor desni breg in član vojaškega komiteja za mariborsko območje, ki je kot operativni štab organiziral uporniške akcije v Mariboru. Pomembno vlogo je imel pri organizaciji sabotažnih skupin. Avgusta 1941 je odšel v Pohorsko četo in postal njen komandir. V začetku 1942. so ga poslali na Primorsko, tam je bil komandir Vipavske čete, politični komisar in komandant Gregorčičevega bataljona, politični komisar Soškega odreda in 2. bataljona Primorskega odreda ter komandant Goriške in Gradnikove brigade. Leta 1944 je bil nekaj časa operativni in zvezni oficir pri štabu 9. korpusa, avgusta istega leta pa je postal komandant mesta Trst in tam ilegalno deloval do osvoboditve. Po osvoboditvi je opravljal pomembne naloge v družbenopolitičnih organizacijah, oblastnih organih in v gospodarstvu, bil je minister za delo v vladi LRS in direktor Tovarne aluminija in glinice v Kidričevem, od leta 1969 pa predsednik skupščine občine Ajdovščina.

Avgust Greif (1921-1941), električar, se je po okupaciji pridružil osvobodilnemu gibanju in že poleti 1941. odšel v partizane na Pohorje. Padel je novembra 1941 pri Jurkloštru.

Ulica bratov Lešnikov

Leta 1964 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica bratov Lešnikov. Mirko Lešnik (1924-1945) se je izučil v gostinski stroki in leta 1940 postal natakar v Mariboru. Njegov brat Srečko je pred drugo svetovno vojno končal meščansko šolo. Kmalu po okupaciji leta 1941 sta bila skupaj s starši izgnana v Srbijo. Po osvoboditvi Beograda sta se jeseni 1944 pridružila slovenski brigadi. Padla sta istega dne, 17. januarja 1945, v bitki pri Opatovem selu pri preboju sremske fronte.

Ulica bratov Mernikov

Leta 1964 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica bratov Mernik. Bratje Franc, Jurij in Anton Mernik so bili kmetje na Skomarju na Pohorju. Že od leta 1942 so sodelovali s partizani, jim dajali hrano in ponujali prenočišče ter jih obveščali o nemških premikih.

Po izdaji so najprej aretirali Antona in Jurija ter ju kot talca ustrelili v Zrečah. Leta 1944 so aretirali in kot talca ustrelili še Franca. Že med vojno so po njih poimenovali tehniko Mernik v vasi Božje na Pohorju.