Ulica Karla Glaserja
Leta 1938 so novo, še nepozidano ulico v Koroškem predmestju med Tomanovo in Kosarjevo ulico poimenovali Glaserjeva ulica. Ker ob njej ni bilo hiš, so po nemški okupaciji leta 1941 ime ukinili. Maja 1945 so ji vrnili ime Glaserjeva ulica. Leta 1968 so zaradi novogradenj v trikotniku med Kosarjevo, Medvedovo ulico in Gosposvetsko cesto Glaserjevo ulico ukinili, hkrati pa so novo ulico v Novi vasi poimenovali Ulica Karla Glaserja.
Karel Glaser (1845-1913), literarni zgodovinar, indolog in prevajalec, je med letoma 1865 in 1868 študiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju, pozneje, v letih 1881 do 1883 pa še orientalistiko v Berlinu in na Dunaju. Leta 1883 je doktoriral iz sanskrta. Pozneje je deloval kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu (1880-1900). Kot literarni zgodovinar je pisal večinoma biografske članke. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I-IV (1894-1900). V njej je zbral obsežno gradivo, kritika pa mu je očitala vsebinske in metodološke pomanjkljivosti. Kot orientalist je objavil več indoloških in nekaj iranističnih razprav, tekstov in komentarjev v nemščini, poljudne članke in prevode iz sanskrta v nemščini in slovenščini ter tri Kalidasove drame (izšle v zbirki Indijska Talija 1885- 1908). Bil je verjetno prvi Slovenec, ki je pisal o skandinavskih jezikih.
Ulica Katarine Mede
Leta 1968 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica Katarine Mede. Pavla Mede - Katarina (1919-1943) je bila delavka in narodna herojinja. Julija 1941 je pobegnila pred aretacijo in se priključila skupini kranjskih partizanov. Avgusta je postala borka v 2. kranjski partizanski četi, februarja 1942 pa v Šercerjevemu bataljonu. Junija 1942 se je z 2. grupo odredov udeležila pohoda na Štajersko. Novembra 1942 je v Pohorskem bataljonu postala komandirka ženskega voda. Padla je v poslednjem boju bataljona 8. januarja 1943 pri Osankarici na Pohorju.
Ulica Kirbiševih
Leta 1953 so staro pot iz Dogoš proti Miklavžu na Dravskem polju poimenovali Ulica Kirbiševih. Leta 1968 jo je prekinil novozgrajeni kanal hidroelektrarne. Leta 1971 so ostanek poti podaljšali skozi Miklavž do Ptujske ceste. Trije člani družine Kirbiševih iz Miklavža na Dravskem polju so padli med drugo svetovno vojno.
Ivan Kirbiš (1914-1941), kmet iz Prepolja, je bil leta 1941 izgnan v Srbijo. Tam se je pridružil partizanom in postal borec slovenske čete Ivana Cankarja. Pozneje je bil borec Čačanskega odreda, padel je v boju pri Čajetini. Jože Kirbiš (1916-1945) je bil delavec. Leta 1945 je dezertiral iz nemške vojske, se skrival v Pekrah, kjer je bil aprila 1945 tudi ubit. Julijana Kirbiš (1878-1945) je bila mala posestnica iz Miklavža. Aprila 1945 so jo Nemci ubili na njenem domu, ker ni hotela povedati, kje se skriva njen sin, dezerter iz nemške vojske.
Ulica Klinčevih
Leta 1967 so novo ulico, ki vodi v Kamnico, poimenovali Ulica Klinčevih. Družina Klinčevih se je priselila v Kamnico po prvi svetovni vojni iz Goriških brd. Po okupaciji leta 1941 so se vključili v narodnoosvobodilno gibanje. Vsa družina je bila pobita leta 1944: oče Jože Klinec (1879-1944) je po mučenju umrl v mariborskih zaporih, mati Brigita Klinec (1882-1944) je umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz, sinova Jože (1920-1944) in Ludvik (1922-1944) pa sta bila kot talca ustreljena v Velenju.
Ulica kneza Koclja
Leta 1886 so novo ulico od Kopališke ulice (Svetozarevska ulica) do železniškega nasipa poimenovali Nagy Gasse (Nagyeva ulica), po častnem meščanu in županu mesta Aleksandru Nagyu za njegove zasluge pri razvoju in modernizaciji mesta. Rodil se je 9. februarja 1834 na Ptuju. Že v otroških letih je prišel v Maribor, kjer je končal gimnazijo ter nato v Gradcu in na Dunaju študiral tehniko. Kot inženir je deloval pri gradnji železniških prog na Koroškem, Tirolskem, Madžarskem in v Turčiji. Leta 1881 se je za stalno naselil v Mariboru. Že leta 1882 je bil izvoljen v občinski svet ter leta 1883 v mestni svet. Leta 1886 je bil izvoljen za župana. To funkcijo je nato opravljal do leta 1902, ko se je nadaljnji kandidaturi prostovoljno odpovedal. Za časa svojega delovanja kot župan je mesto po njegovi zaslugi mnogo pridobilo.
Tako je Nagy zaslužen za izgradnjo telovadnice pri fantovski šoli na Jožefovi cesti, dekliške šole na Trgu Borisa Kidriča, mestnega otroškega vrtca, pehotne in domobranske vojašnice v Melju, stavbe v Razlagovi ulici, ki je nekaj časa služila kot kresijsko sodišče, nove mestne ubožnice, nove klavnice v Melju in za izgradnjo mestnega vodovoda. Precej pa so zgradili tudi po njegovih načrtih; tako podvoz pod železnico v Gorkega ulici, betonsko kanalizacijo, mnoge razširitve cest in ulic in na novo odprte ulice ter ceste.
Leta 1919 so ulico preimenovali v Tattenbachovo ulico in ji priključili še staro Frajovško ulico. Frajovška ulica (nekoč Poštna uličica, Mala poštna uličica in Mala poštna ulica) je povezovala Vetrinjsko ulico z Glavnim trgom. Prvič se omenja leta 1389 kot Chlaimgessel. Ime Frajovška dobi leta 1839 po svobodni, veliki dvonadstropni hiši, ki je mejila na Vetrinjsko ulico, Ulico Vseh svetih in Frajovško ulico. V 17. stoletju je bila hiša last grofa Ivana Erazma Tattenbacha. Ivan Erazem Tattenbach (1631-1671) je bil štajerski plemič. Bil je svetovalec notranjeavstrijskega regimenta v Gradcu. Leta 1667 se je priključil ogrsko-hrvaškim velikašem v zaroti proti habsburškim absolutističnim težnjam cesarja Leopolda I. Za zarotnika je pridobil tudi goriškega deželnega glavarja Karla Thurna - Valsassino. Poleg skupnega cilja izrazito politične narave je imel vsak udeleženec zrinjsko-frankopanske (Peter Zrinjski, Franc Nadaždi in Krištof Frankopan) zarote tudi čisto osebne namene. Tattenbach je pričakoval, da bo dobil skoraj vse štajersko ozemlje južno od Drave, s središčem v Celju. Leta 1670 je bil aretiran, obsojen na smrt in leta 1671 v Gradcu obglavljen, vse premoženje mu je bilo zaplenjeno. Štajerski stanovi so njega in njegove potomce izbrisali iz vrst deželnega plemstva. Ker je bil Tattenbach tudi lastnik gradu v Račah, se je po njegovi smrti pojavila v mestu legenda, da obstaja podzemni rov, ki je povezoval njegovo svobodno hišo v Mariboru z gradom v Račah. Leta 1820 jo je kupila vojska in v hiši je bila nato do leta 1904 kasarna (frajovška kasarna). Leta 1906 so hišo skupaj z drugimi, ki so ležale med Glavnim trgom in Vetrinjsko ulico, porušili, ker so že pripravljali gradnjo novega državnega mostu.
Kocelj je bil v 9. stoletuju slovanski knez v Spodnji Panoniji
Leta 1934 so predlagali, da bi ulico preimenovali v Ulico kraljice Marije, po jugoslovanski kraljici Mariji Karadžordžević, vendar banska uprava poimenovanja ni odobrila. Leta 1938 so jo preimenovali v Ulico kneza Koclja. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Nagy Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ulica kneza Koclja.
Kocelj (9. stoletje) je bil slovanski knez v Spodnji Panoniji. Bil je sin moravskega kneza Pribine iz Nitre, ki se je okoli leta 833 pred Mojmirjem umaknil k Frankom in bil s sinom Kocljem krščen v Traismauerju. Leta 847 je postal mejni grof v Spodnji Panoniji s središčem v Blatenskem Kostelu. Ko je Pribina okoli leta 860 padel v boju z Moravani, ga je Kocelj nasledil kot mejni grof. Kot frankovski velikaš je sprva podpiral frankovska kolonizacijska prizadevanja in utrjevanje krščanstva z darovnicami bavarskim škofijam ter z gradnjo novih lastniških cerkev (do leta 874 tudi cerkev v zgornjem delu Ptuja). Ko sta se leta 867 na poti v Rim pri Koclju ustavila Ciril in Metod, je "močno vzljubil slovanske knjige" in jima "dal do 50 učencev". V tem se kaže začetek odvračanja od Frankov. Kocelj se je leta 869 pridružil obsežnemu uporniškemu gibanju v Srednjem Podonavju proti Frankom pod vodstvom Velikomoravske za politično in cerkveno osamosvojitev. Na prošnjo moravskih knezov in Koclja je papež Hadrijan lI. leta 869 poslal Metoda kot svojega legata, vendar ga je še isto leto na Kocljevo prošnjo postavil za nadškofa stare nadškofije v Sirmiju, čeprav sprva s sedežem v Blatenskem Kostelu. Hkrati s cerkveno osamosvojitvijo je potekala posvetna in med letoma 869 in 874 je vladal kot samostojen slovanski knez. Leta 874 je Spodnja Panonija po sporazumu med Franki in Velikomoravsko prišla pod frankovsko oblast in Kocelj je bil odstranjen z oblasti. Zadnjič je bil omenjen leta 874, Metodova nadškofija pa je bila omejena le še na Moravsko.
Ulica Kobaletovih
Leta 1965 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica Kobaletovih. Matilda Kobale (1907-1943), tkalka iz Limbuša, se je po okupaciji leta 1941 pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju in bila pomladi 1943 kot aktivistka OF aretirana. V zaporu so jo mučili in nato odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je leta 1943 umrla. Mož Ivan Kobale (1902-1943), skladiščni delavec, je bil kmalu po aretaciji žene tudi sam aretiran zaradi sovražnega obnašanja proti rajhu. Oktobra 1943 je umrl v mariborski jetnišnici za posledicami mučenja.
Ulica kovinarjev
Leta 1953 so novo ulico na Teznu poimenovali Ulica kovinarjev, po delavcih kovinarjih v bližnji tovarni kovinskih izdelkov Metalna.
Ulica kragujevških žrtev
Leta 1958 so novo ulico na Teznu poimenovali Trg kragujevških žrtev, leta 1959 pa so jo preimenovali v Ulico kragujevških žrtev. Leta 1998 so ime popravili v Ulica kragujevških žrtev. Kragujevac je pomembno prometno središče in industrijsko mesto v Srbiji. Ob nemški okupaciji leta 1941 je imel okoli 30.000 prebivalcev. V Kragujevcu je kmalu po okupaciji nastalo močno odporniško gibanje. Sredi oktobra 1941 so partizani prizadejali Nemcem težke izgube. Okupatorji so odgovorili z množičnimi represalijami. Izdan je bil ukaz, da se za enega ubitega Nemca pobije 100 Srbov in 50 za enega ranjenega. Tako je bilo moško prebivalstvo od 17 do 70 let praktično iztrebljeno. Gimnazijce so pobrali iz razredov in jih postrelili s profesorji vred. Od 21. do 23. oktobra 1941 so pobili po nemških virih 3500, po krajevnih pa 7000 moških.
Ulica Kraljeva
Leta 1967 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica Kraljeva. Kraljevo je mesto v Srbiji ob izlivu Ibra v Zahodno Moravo. Južno od mesta stoji samostan Žiča, ki ga je dal v 13. stoletju postaviti srbski kralj Štefan Prvovenčani. V samostanski cerkvi je bilo kronanih sedem srbskih kraljev. Med drugo svetovno vojno je bilo tja izgnanih mnogo Slovencev, med njimi veliko Mariborčanov. Med letoma1945 in 1953 se je mesto imenovalo Rankovićevo.
